Haiti gre po svoje

Haitijci, ki so se udeležili tečaja fotografiranja, so bili stari od 14 do približno 35 let, prišli so z vseh koncev države in iz vseh družbenih okolij. Imeli so preprosto, a pomembno nalogo: pokazati svetu Haiti, kakršnega redko vidimo, torej Haiti, kakor ga vidijo sami. Ne zgolj kot deželo naravnih nesreč, različnih pretresov in njihovih posledic, temveč kot kraj, obsijan s soncem in obdan z lesketajočim se morjem, kraj, ki mu vdihne življenje podoba otroka v brezhibni šolski uniformi in ki ga spravijo v gibanje glasba in plesalci, ko ob igranju na trobente iz bambusa spontano zaplešejo na ulici. Kraj ponosa in številnih priložnosti. “To je zelo dobro, saj smo Haitijci siti zgodb v tujih časopisih o tem, kako nemočni smo,” je dejal Junior St. Vil, moj prevajalec in vodnik, ki se je lotil tudi študija prava. “Toliko lepih stvari imamo tukaj, toliko človeškega potenciala.”

St. Vil je predlagal, naj obiščem vudujskega svečenika oziroma houngana v obalnem mestu Arcahaie, kakih 40 kilometrov oddaljenem od Port-au-Princea. “Najlepše svetišče ima na vsem Haitiju. In po mojem je zelo poseben mož,” je dejal St. Vil. Do svetišča sem se pripeljala nekega vročega popoldneva sredi avgusta. Psi, ki so ležali v senci bananovca, so vstali in začeli medlo lajati. Iz stavbe je prihitel pomočnik in jih utišal, nato pa pojasnil, da je svečenik utrujen, saj je dobršen del noči opravljal telepatske storitve za stranko v Miamiju. A častitljivi mož, ki ni želel biti imenovan, se je vseeno prikazal iz notranjosti svetišča. Na sebi je imel črno volneno baretko, poliestrsko majico z leopardjim vzorcem, črne deskarske kratke hlače in zlato verižico. Kot bi pred mano stal hollywoodski igralec v vlogi manj pomembnega afriškega diktatorja na počitnicah. “Tudi vi sodite med tiste, ki menijo, da Haitijci nismo sposobni sami urejati svojih zadev?” je vprašal. “Da smo otroci, ki jih je treba nadzirati?” Govoril je počasi in mirno, kot človek, ki nivajen oporekanja, še manj nadziranja. V zraku je bilo čutiti vonj po dišavah, malo prej darovanih vudujskim duhovom. Tla sredi svetišča so bila posuta z moko, v njej je bilo videti lužice stopljenega voska – sledi zapletenega klicanja duhov s simboli, imenovanimi vèvè. Čeprav vudu priznava obstoj vrhovnega boga Bondye, kar je kreolska beseda za Bon Dieu (dobri Bog), prepušča skrb za večino vsakodnevnih duhovnih potreb – uspeh v poslu, srečo v ljubezni – celi vrsti duhov, imenovanih loa, ki so Bondyejevo utelešenje.

Kliknite na sliko za povečavo.

Večino teh duhov so si izposodili iz zahodnoafriškega in kongovskega panteona ter jih priličili katoliškim svetnikom. Vudu je nastal kot religija otoških sužnjev in je še danes močno vpet v kulturo njihovih potomcev – z drugimi besedami, skoraj vseh prebivalcev. Vseprisotno verovanje, ki ga nepoznavalci le stežka razumejo in ga nikakor ne morejo obvladati, pomeni grožnjo za vsakogar, ki bi želel imeti v državi popolno oblast. Ko so ga skušali v 17. in 18. stoletju francoski kolonialni gospodarji zatreti, so otočani obrede začeli izvajati skrivaj. Po osamosvojitvi države leta 1804 je haitijska elita storila vse, da bi vudu izkoreninila, zato se je spet umaknil v ilegalo. Med letoma 1915 in 1934, ko so otok zasedle ZDA in so ameriški marinci uničevali vudujska svetišča in zasegli svete bobne, je religija še enkrat poniknila v podzemlje. Danes je vudu viden vsepovsod. Na dvoriščih in po domovih imajo oltarje, posvečene vudujskim duhovom. Celotne predele Železne tržnice v Port-au-Princeu zavzemajo vudujski napoji, vudujska umetnost in vedra z živimi želvami – “vudujskimi domačimi živalmi”, kot je pojasnil neki prodajalec. Čeprav že sam obstoj vuduja dokazuje njegovo trdoživost, je to verovanje še vedno skrivnostno in neoprijemljivo. “Ne, ne potrebujemo obljub glede pomoči od zunaj,” je dejal svečenik in pokazal proti svetišču.

“To svetišče smo s prostovoljnim delom zgradili in ga okrasili člani skupnosti.” Udobno se je namestil na stolu. “Duha Haitija ni mogoče uničiti. Niti najhujša katastrofa nam ne more do živega.” HAITI JE DRŽAVA na zahodni polobli, ki jo najpogosteje prizadenejo naravne nesreče. Zelo pogosti so hurikani in poplave. Prvi potres, o katerem obstajajo pisni viri, je državo prizadel leta 1562. Potresi sicer še zdaleč niso tako pogosti kot hurikani in poplave, zato od začetka 20. stoletja pri gradnji hiš, bolnišnic in šol uporabljajo betonske bloke in armirani beton, ki bolje od lesa kljubujejo vetru, ognju in deroči vodi. Ko pa se stresejo tla, betonske stavbe hitro popustijo in se zrušijo.

Najbolj uničujoč potres na Haitiju doslej – z močjo sedme stopnje – je stresel tla zahodno od Port-au-Princea 12. januarja 2010. Koliko ljudi je pri tem umrlo, ni znano. Haitijska vlada je število žrtev ocenila na 316.000. Skupina, ki jo je ustanovila Ameriška agencija za mednarodni razvoj (USAID), je menila, da številka ni mogla preseči 85.000. Skupina ameriških strokovnjakov pa je izračunala, da naj bi bilo žrtev 158.000. Potres je razkril tudi hude pomanjkljivosti sodobnih haitijskih zgradb. Prenatrpano mesto se je sesulo v nekaj minutah. Stavbe, ki so simbol suverenosti vsake države – predsedniška palača, narodna skupščina, glavni zapor, stolnica, osrednji davčni urad – so bile vse po vrsti razdejane. Po vsaki nesreči priskočijo na pomoč tuje nevladne organizacije in misijonarji.

Kliknite na sliko za povečavo.

Državo preplavijo s tolikšno predvidljivostjo, da nekateri domačini pravijo času po hurikanih kar “misijonarska sezona”. Vsa dobra dela pa seveda niso enaka. Številni tujci preživijo v državi samo nekaj dni, ki bi jih lahko imenovali tudi počitnice usmiljenja, spet drugi ostajajo dolga leta in opravijo marsikatero težavno delo, ki je za državo, kjer primanjkuje osnovnih storitev, nemalokrat življenjskega pomena. Na Haitiju je registriranih več kot 4000 nevladnih organizacij, vendar ni niti učinkovitega nadzora nad tujimi organizacijami za pomoč niti nepristranskih meril za ugotavljanje učinkovitosti pomoči. Pravzaprav nihče ne ve, koliko natančno je misijonarjev v državi. Vsi vedo le, da jih je na tisoče. “Ne znamo še reči ‘ne’ mehanikom, ki bi nas radi prišli popravit,” mi je povedal Nixon Boumba, haitijski borec za človekove pravice. “Kar naprej menjavajo dele, avta pa ne popravijo. Razmere so se po potresu seveda še poslabšale. Ljudje so obupno potrebovali pomoč, zato so jo brez pomislekov sprejemali.” Iztegnil je roke predse, kot bi oponašal hodečega mrtveca. “A če traja predolgo, lahko v resnici postaneš zombi.” Od več kot šest milijard dolarjev mednarodne pomoči, ki jo je država v človekoljubne namene in za obnovo prejela po katastrofalnem potresu, je do vlade neposredno pricurljalo le 9,1 odstotka, nevladne organizacije in podjetja pa so prejeli manj kot 0,6 odstotka. V ameriškem Centru za ekonomske in politične raziskave so ugotovili, da je večina denarja USAID, ki so mu lahko sledili, končala v ameriških podjetjih in organizacijah, od katerih jih je več kot polovica registrirana v Washingtonu. “Denar išče denar,” je dejal St. Vil, pri čemer je navedel star rek svoje matere.