Hadzi

“LAČEN SEM,” REČE ONWAS, KO ČEPI OB SVOJEM OGNJU IN SPOKOJNO MEŽIKA SKOZI DIM. MOŽJE POLEG NJEGA MU MRMRAJE PRITRDIJO. POZNO PONOČI JE, GLOBOKO V VZHODNOAFRIŠKI DIVJINI. Iz ženskega tabora prinaša petje, ritmični napev. Onwas omeni drevo, ki ga je opazil med pohajkovanjem podnevi. Možje okrog ognja se primaknejo bliže. Na težavnem kraju je, razlaga Onwas, na vrhu strmega hriba, ki se dviga s travnate planjave. Toda drevo, pristavi in steza roke široko kot veje, je polno pavijanov. Spet mrmranje. V nebo, neizmerno polno zvezd, se dvignejo ogorki. Potem se zedinijo. Vsi vstanejo in pograbijo svoje lovske loke.

Onwas je starec, morda jih šteje 60 – ne uporablja let za merjenje časa – a je po hadzovsko vitek in čil. Visok je morda poldrugi meter. Po rokah in prsih ima pismenke življenja v grmičevju: brazgotine od lova, brazgotine od kačjih ugrizov, brazgotine od puščic in nožev in pikov škorpijonov in trnja. Brazgotine od padca z baobaba. Brazgotine od napada leoparda. Ima še polovico zob. Nosi sandale iz obrabljenih avtomobilskih gum in raztrgane rjave kratke hlače. Ob boku ima privezan lovski nož, v tulu iz kože dikdika. Tako kot večina mož si je slekel srajco, ker se želi stopiti z nočjo.

Pogleda me in za nekaj trenutkov spregovori v svojem hadzovskem jeziku. Mojim ušesom zveni čudno dvojno – stavek ali dva spevno in nežno, potem pa vreščavo in potrkavajoče, s tleskanjem jezika in pokljanjem v grlu. Ta jezik ni v tesnem sorodu z nobenim drugim še živečim: v besednjaku jezikoslovcev, je izolirani jezik.