Gozdovi duhov
Močvirski taksodiji so bili tisočletja varuhi okolja. Zdaj nam dajejo nazoren
poduk o tem, kakšna prihodnost nas čaka.
Ta kraj je spregledana pokrajina ob reki Black River v Severni Karolini, kjer najdemo najstarejša znana drevesa vzhodno od Skalnega gorovja. Močvirski taksodij je namreč peta najstarejša znana spolno razmnožujoča se drevesna vrsta na svetu. Drevo, iz katerega je Stahle odvzel vzorec, je v resnici šele v srednjih letih. Neki drug taksodij, ki ga je na tem območju odkril leta 2017, izvira vsaj iz leta 605 pr. n. š., torej je pognal kmalu po tem, ko je Homer Grkom pripovedoval o Odisejevih dogodivščinah. To pomeni, da je star več kot 2600 let, in Stahle je v bližini našel še nekaj podobno starih primerkov. Podatki iz vzorcev, ki jim jih je odvzel, in iz debel drugih taksodijev na jugovzhodu države so eden najdlje v preteklost segajočih in najnatančnejših znanstvenih zapisov o vlažnosti tal. V branikah so do leta natančno zapisani desetletja trajajoče suše in vlažna obdobja, znana kot pluviali. Med njimi je tudi suša, ki je leta 1587 morda uničila prvo angleško naselbino v Novem svetu, znamenito Izgubljeno kolonijo sira Walterja Raleigha, in še ena suša iz 16. stoletja, še hujša od te.
“Dvajseto stoletje ni obdobje najekstremnejših razmer, ki so jih ta drevesa preživela,” je povedal Stahle, potem ko je preučil vzorce, izvrtane iz starodavnih dreves po vsem svetu. V 16. stoletju je megasuša “zajela kraje od Mehike do Kanade, od Atlantika do Tihega oceana in je trajala skoraj 40 let. Česa podobnega v sodobnem času še nismo videli.”
Ta starodavna drevesa nam torej odpirajo okno v podnebno preteklost, njihovi sorodniki bliže obali pa nam dajejo enako pomemben poduk o naši podnebni prihodnosti. Čeprav so taksodiji med najodpornejšimi drevesi na Zemlji (sposobni so prenesti nekatere najhujše razmere v naravi), njihovi gozdovi ob obali od Delawara do Teksasa zdaj množično umirajo in na nekaterih območjih ostajajo le obeljena okostja.
“TO JE ZNAČILNOST
— JULIE MOORE, BIOLOGINJA
STARIH DREVES.
VRSTE, KI SO ŽE
DOLGO NA SVETU,
SE MORAJO
PRILAGODITI.”
MARK THIESSEN
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
