Gorovje Foja

Ko je brat Henk ugotovil, da je ostal brez oblačil, ga to ni kaj prida vznemirilo. Le nekaj ur prej ga je helikopter odložil na jasi v deževnem gozdu, 1500 metrov nad morjem v gorovju Foja na Novi Gvineji, na enem najodročnejših in najteže dostopnih območij na svetu. Hrumenje helikopterja še ni dobro zamrlo, ko je ugotovil, da njegove torbe z oblačili ni nikjer in da je to, kar ima na sebi, vsa njegova garderoba za prihodnje tri tedne. A kljub temu je bil Henk van Mastrigt ves iz sebe od veselja. Po blatnem barju je z rdečo mrežo v roki zalezoval pisane metulje, ki so frfotali okrog njega, se poganjal za njimi in občasno katerega tudi ujel. “Spusti se niže, pridi bliže, ne boj se,” jih je klical. Za hip je prekinil zasledovanje in uriniral v blato, vedoč, da bodo metulje pritegnili minerali v lužici.

Brat Henk je ujel srednje velikega metulja. Z zaobljeno pinceto mu je razširil kot oglje črna krila, na katerih se je bleščal bel vzorec v obliki črke J. “O, to je čudovito, čudovito, čudovito!” je rekel s širokim nasmeškom na obrazu. “Znanost se s to vrsto zagotovo še ni srečala.”

Čeprav je frančiškanski laični brat in nima formalne biološke izobrazbe, že desetletja preučuje metulje zahodne Nove Gvineje in jih pozna bolje kot kdorkoli drug. Če brat Henk še nikoli ni videl take žuželke, je ni tudi nihče drug. To je tako, kot bi bil navzoč pri stvarjenju, ali, v nekem smislu, celo pred stvarjenjem, saj po pravilih, ki veljajo v znanosti, ta vrsta ne bo obstajala, dokler primerka ne bodo shranili v muzeju in dokler brat Henk ne bo objavil opisa nove vrste v strokovni reviji.