Genski inženiring na habsburški način

Besedilo: Simon Plestenjak
Slika: Simon Plestenjak

Stojim sredi črede lipicancev in se počutim kot spoštovan gost. Konji vsake toliko časa pridejo k meni; nekateri me samo ovohajo, druge, tako kot majhne otroke, zanima odblesk v leči fotoaparata.

Ko enega izmed njih od blizu fotografiram na paši, z zobmi potegne iz tal šop trave s koreninami in mi ga blago zaluča pred kamero. Kot da bi mi govoril: “Pusti, da v miru pojem”. Odidem na drug konec črede. Med lipicanci se sprehajam brez skrbi, popolnoma neagresivni so. Edina nevarnost, ki se ji moram izogibati, so njihovi medsebojni prepiri. Takrat odskočijo in njihovih 500 kilogramov bi me zlahka podrlo na tla.

Nekaj dni pozneje: boks belega žrebca v kobilarni Lipica. Ime mu je 303 Conversano Monteaura XX. Z zobmi me vleče za ovratnik, tik ob njem stojim. “Poglej, kako išče stik s človekom,” me opozori dr. Ivan Urbas, poznavalec konjskih pasem, ko mi podrobno opisuje njihove lastnosti. Sem na najboljšem kraju, da odkrijem, kakšen konj se skriva za nenavadnimi imeni, ki jih dajejo lipicancem.

Človek je konja udomačil pred približno 5000 leti. Njegova vloga pri razvoju človeške civilizacije je bila izjemna, zato je imel tudi posebno, simbolično vlogo. Prav poseben status so imeli beli konji. Starodavnim narodom so simbolizirali vez z onostranstvom, pozneje razumsko modrost, življenje in zmago. Dvesto let po industrijski revoluciji, s katero je konj izgubil ključno vlogo v človeški družbi, mit belega konja še vedno živi. Lipicanci so med najznamenitejšimi belimi konji.

Začetki te pasme segajo v leto 1580, ko so v kobilarni v Lipici s križanjem domačih kraških kobil ter kobil in žrebcev, uvoženih iz Španije, začeli razvijati nov tip konja. Zato se je lipicanec najprej imenoval “kraški španec”, pozneje pa je privzel ime po svoji izvorni kobilarni.