Fotografov dnevnik – Tadej Žnidarčič

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Tadej Žnidarčič

Tadej Žnidarčič se je rodil v Ljubljani. Njegova pot iz Ljubljane do Kampale je bila ovinkasta in na njej je bilo veliko postankov. Dolgih postankov. Fotografiranja se je učil v New Yorku na šoli International Center of Photography (ICP), s štipendijo sklada Global Fund for Children je potoval v Indijo, Bangladeš in Romunijo in tam dokumentiral vpliv delovanja nevladnih organizacij na lokalne skupnosti. V Keniji je pripravil zgodbo o otrocih s ceste, v Bangladešu zgodbo o šolah na ladjah, s Kosova je prinesel reportažo o zastrupitvi s svincem v centrih za notranje razseljene ljudi, v Ruandi se je ukvarjal z računalniško pismenostjo na podeželju.

To so zgolj nekatere vmesne postaje, povsod, prav povsod pa si je vzel dovolj časa, da se je vključil med ljudi, da bi začutil in razumel družbeno in socialno dogajanje. Prav zaradi tega njegove fotografije niso odziv na spektakel groze, pa čeprav hodi po krajih, kjer bi temu lahko zelo hitro nasedel. Fotografija, ki šokira, ga ne zanima, izbral je jezik sodobne dokumentarne fotografije in tako nas mehko, skoraj prijazno pelje skozi resničnost. Njegove fotografije seveda še vedno obveščajo, a hkrati, in to je mogoče še pomembneje, postavljajo vprašanja in puščajo gledalcu prostor in čas za premislek.

Brez daljših postankov pri dokumentarni fotografiji ne gre. Le kako bi se lahko Tadej Žnidarčič drugače lotil fotografiranja gejevske skupnosti v homofobni ugandski družbi, kjer so lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci, pa tudi njihovi prijatelji, sorodniki, znanci izpostavljeni izsiljevanju, nasilju, celo kazenskemu pregonu? Ali pa žrtev otroške paralize v Nigeriji? Raziskave so leta 2008 pokazale, da je Nigerija država z največ novimi žrtvami otroške paralize. Na severu, kjer je koncentracija žrtev največja, so se te povezale v združenje KPVTA (Kano Polio Victims Trust Association).