Fotografov dnevnik: Matjaž Krivic

Besedilo: Meta Krese
Fotografija: Matjaž Krivic

Urbanistan Gledam fotografije iz Kitajske, Kenije, Malija, Maroka, Mjanmara, Jemna, Mongolije, Irana, Pakistana, Indije … Naštevanje držav je pravzaprav odveč. Pa ne le zato, ker se je Matjaž Krivic med več kot 20-letnim potepanjem po svetu ustavil v toliko državah, da je seznam brez vsakega smisla. Ne, za nekaj drugega gre. Za tisti neskončni mir, ki ga začutimo v vsaki njegovi podobi, vseeno, kje je bila ujeta. Veliki popotniki niso prekoračili mejá lastnega sveta, je zapisal Carlo Levi sicer v nekem zelo drugačnem kontekstu (Kristus se je ustavil v Eboliju, 1951). Zdi se mi, da bi se težko spomnila boljše misli za opis Krivičevih fotografij. Iz njih spoznavamo resničnost oddaljenih krajev; pa kaj potem, bi mirno lahko rekli v tej poplavi informacij, če ne bi bilo v njih nekaj drugega, nekaj samo njegovega.

Včasih so ga privlačili posebni kraji, namenjeni najbolj pozitivnim človeškim dejanjem – čaščenju in obhajanju življenja, kot je sam zapisal ob razstavi in knjigi Svetišča zemlje (2006). Kamorkoli me je do sedaj ponesla pot, sem opazil, da so si različne kulture glede nečesa zelo podobne. Za čaščenje in meditacijo izbirajo ljudje posebne kraje, take, ki jih na prav poseben način privlačijo, pa naj bodo to cerkev, gora, reka ali preprost kamen.