Fotografija kot terapija

Besedilo: Meta Krese
Fotografija: arhiv Jureta Kravanje

“Spoznal sem, da ni nikoli nobeden od njih naredil fotografije kar tako,” razlaga fotograf Jure Kravanja o delih tečajnikov iz ene izmed svojih skupin, forenzičnih psihiatričnih bolnikov iz Psihiatrične klinike v Ljubljani. “Vsaka fotografija je imela sporočilo. Vsak je imel odgovor, zakaj je kaj slikal, zakaj je kršil pravila kompozicije … Nobeden ni rekel, da je kar tako pritisnil na sprožilec.” Poslušalec mu hitro verjame, še več, njegove navdušujoče besede ga prevzamejo in z lahkoto
si predstavlja, kako se skupina fantov, obremenjenih s preteklostjo, zaznamovano z delikti, prepušča ustvarjalnemu miru in pozorno fotografira klopi v parku, vodo, rastline … “Naše delavnice so bile zanje kot obred: obvezna kava, pogovor, ves
čas pa smo fotografirali,” še doda. Jure Kravanja je sociolog, pedagog, predvsem
pa izvrsten učitelj fotografiranja. Stari fotografski mački se čudijo uspehu, ki ga dosega kot fotograf, saj se je s fotografijo začel ukvarjati šele pri 45 letih. Pa še prav malo mar mu je za delo v temnici, nikoli ni fotografiral z analognim fotoaparatom. “Zares nisem čutil te potrebe. Ko sem bil na potovanju, sem si vedno rekel, le zakaj bi fotografiral, saj lahko vzamem prospekte.” Njegov prvi fotoaparat je bil digitalni. Darilo, seveda. Posrečeno darilo. Mogoče se je lahko prav zaradi neobremenjenosti z zgodovino fotografske tehnike toliko svobodneje prepustil
sodobni tehnologiji. Res pa je, da mu je bilo vizualno izražanje od nekdaj blizu. Vizualnega občutka oziroma vizualnega komuniciranja se je učil iz filmov. Nagledal se je Buñuelovih filmov, blizu mu je Kurosawa, italijanski neorealizem, francoski
novi val, skratka filmi, kjer sta fotografija in zgodba enako pomembni.