Fotograf Avgust Berthold

Besedilo: Sarival Sosič
Fotografije: Avgust Berthold

Fotograf Avgust Berthold (1880–1919) se je rodil v Puštalu v bližini mestnega jedra Škofje Loke. Leta 1904 je v Ljubljani odprl fotografski atelje in ga zelo uspešno vodil vse do svoje prezgodnje smrti leta 1919. Po prelepi pokrajini v okolici Puštala se je pogosto sprehajal in ustvaril fotografske zapise, krajinske in žanrske fotografije, ki sodijo v vrh slovenske fotografske zgodovine. V ateljeju v Ljubljani pa so nastali številni portreti skoraj vseh pomembnih meščanov, ustvarjalcev in intelektualcev, ki so sooblikovali našo preteklost pred prvo svetovno vojno in med njo.

Ustvarjalno delovanje fotografa se je razvilo ravno v obdobju, ki je prelomno v zgodovini fotografije. Pod vplivom takratnih slogovnih, estetskih, tehničnih in idejnih vrenj znotraj še vedno dokaj novega medija se je izoblikoval pojem umetniška fotografija. Med fotografijo in slikarstvom tistega časa je vladala tekmovalnost, saj
se je fotografija trudila, da slikarstva ne bi zgolj posnemala, temveč da bi se tudi sama povzpela na podobno umetniško raven. Zato se je vsaj vizualno skušala približevati slikarstvu; motive je prikazovala rahlo zabrisano, zamegljeno in predvsem v mehkih tonih, tako da so podobe učinkovale impresionistično,
kot izraz hipne vizualizacije narave. Takšno fotografi jo lahko označimo z izrazom piktorialistična fotografija. Razvil se je fotografski slog, ki je temeljil na razmerju med svetlobo in barvo, na mehčanju ostrih linij in še posebej na obvladovanju podrobnosti za doseganje vtisa impresije. Poudarjeno je bilo migetajoče prikazovanje svetlobe, zračnosti in razpoloženja; sestavljanje barvne površine iz pik, lis, senc; razkrajanje lokalnih barv v perspektivne in razpoloženjske izrazne vrednosti, igro svetlobnih odsevov in senc ter trepetajoča, kot skozi presojno kopreno izražena barvna zaznavanja. S tem tako imenovanim piktorialističnim učinkom so fotografije tekmovale s slikami, narejenimi s čopičem, svinčnikom ali z graviranjem. Berthold je za izrazno sredstvo pri svojih fotografskih delih uporabljal med plemenitimi tiski predvsem gumijev postopek. Z dodajanjem različnih pigmentov in uporabo neobdelanega, grobega risalnega papirja so fotografije dobile videz enobarvne krede ali slike z ogljem. Jasnost fotografskih podob je bila pogosto zakrita s prozorno tančico, ki so jo ustvarjali različni tonski prehodi in menjajoči se razpoloženjski učinki, neredko doseženi tudi z manipulativnimi posegi v temnici.