Fosili z naših najdišč
Fosili s slovenskega ozemlja sestavljajo le delček svetovne paleontološke dediščine, a s tem še ni rečeno, da je njihov pomen zanemarljiv. Tu smo našli in opisali fosile veliko vrst živali in rastlin. Iz vsakega fosilnega ostanka je mogoče razbrati podatke iz geološke preteklosti samo nekaj tisoč ali več sto milijonov let, in če k temu dodamo še kaj o odkrivanju, raziskovanju in zgodovinski vrednosti vsakega fosila, dobimo zanimivo paleontološko zgodbo.
Kaj izbrati, kaj predstaviti, kaj fofotografirati? To je bilo prvo vprašanje pri nastajanju tega pri spevka in naloga je bila vse prej kot lahka. Vsak, ki se ukvarja s fosilnimi ostanki, bo razumel, kaj mislim s tem. Narediti izbor “najlepših” fosilov se sliši dokaj klišejsko, če pa upoštevamo še velikost zbirke, je to tako rekoč nemogoče. V Slo veniji se ne moremo pohvaliti z velikimi okostji dinozavrov ali podobnimi, za širšo javnost za nimivimi fosili, vseeno pa premore naša dežela ogromno prelepih okamnelih zakladov.
Okamnine ali fosili so v preteklosti pritegnili že pripadnike prvih civilizacij; ti so v njih videli mistične predmete in bili so podlaga za nasta nek številnih legend in pripovedk. S stoletji se je razumevanje fosilov spreminjalo, tudi pri nas. Gotovo lahko za enega prvih zbiralcev in brez zadržkov tudi raziskovalca fosilov štejemo Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). “Jaz sam sem na kamnite kačje jezike naletel na 4 mestih na Kranjskem; kot prvo pod Sveto goro na majhnem hribčku pod skalo blizu Podgorice.
Fotografa Mitja Ličar in Tilen Sotler v studiu skrbno nameščata fosile pleistocenskega svizca na zemeljsko podlago.
Kliknite na sliko za povečavo.
In sicer sem tam našel največjega,” piše v Slavi vojvodine Kranjske, kjer govori o fosilnih zobeh morskih psov, ki jih je našel med Moravčami in Izlakami. Tam danes poznamo več najdišč fosi lov, med katerimi so pogosti zobje morskih psov, ki jih je Valvasor imenoval kar kačji ali kamniti jeziki. Njegova “razprava” o teh fosilih in še ne katerih drugih bi lahko bila prva paleontološka razprava o fosilih na slovenskem ozemlju, saj nekatere primerja s fosili iz drugih dežel, kot sta na primer Malta in Nemčija. In v njegovi zbirki – danes je izgubljena, a to je verjetno že druga zgodba, bolj žalostna – so bili gotovo zanimivi naravoslovni primerki, o tem skoraj ni dvoma.
Prvi zbiratelji so s svojo vnemo pripomogli k nastanku več muzejskih zbirk, med njimi tudi zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Del paleontoloških zbirk tega muzeja so pomagali postaviti nekateri naravoslovci samouki, kot je bil Simon Robič (1824–1897). Ta predani nara voslovec je bil sicer “fajmošter”, a je večino dni pohajkoval po Tunjiškem gričevju. Tam je zbral ogromno zanimivih in v drugi polovici 19. stolet ja še neznanih vrst fosilov. Prvi je v rokah držal primerke prej neznane miocenske rakovice.
Poslal jo je na Dunaj paleontologu Alexandru Bit tnerju in ta jo je opisal kot novo vrsto Tasadia carniolica. Usoda prvega primerka – holotipa te miocenske rakovice – je bila podobna usodi številnih slovenskih ali takratnih kranjskih fosilov, ki so končali v večjih avstrijskih, italijanskih ali nemških zbirkah. Šele med obema vojnama in pozneje so zbrani fosili začeli prihajati tudi v novoustanovljene deželne muzeje in druge ustanove. V teh zbirkah so bili fosili z različnih območij, na primer iz Zasavskih premogovnikov in podobno, a veliko primerkov je doletela čisto drugačna, precej klavrna usoda – končali so na jalovišču ali preprosto izginili neznano kam, z redkimi izjemami.