Falklandski otoki

Na skalnati obali odročnega otoka Steeple Jason, enega izmed Falklandskih otokov, me prevzame veličastnost prizora. Na strmih pečinah gnezdi več kot 440.000 falklandskih albatrosov; to je največja kolonija teh ptic na svetu. Na obali pod njimi zganjajo vik in krik skalni pingvini. Vselej neprizanesljive progaste karakare iščejo mladiče pingvinov ali mrhovino, da bi si potešile lakoto. Ledeno mrzle vode so domovanje južnoameriških morskih medvedov, ork, maldivskih kratkogobčnih pliskavk, južnih pisanih delfinov in kitov zajvalov.

Pod vodo plavam skozi čudovit gozd halog, ki lahno valovijo sem ter tja. Nad mano švigajo oslovski pingvini, ki jih neusmiljeno zasledujejo patagonski morski levi. Na dnu so se postrojili raki skakači z dvignjenimi kleščami, kot da bi se pripravljali na bitko. Prizor je ravno pravšnji. Navsezadnje sem na Falklandskih otokih. Domačini še vedno radi razpravljajo o vojni. Britansko ozemlje približno 400 kilometrov od argentinske obale sestavlja več kot 700 redko poseljenih otokov in otočkov, na katerih živi komaj kakih 3200 ljudi.

Kliknite na sliko za povečavo.

Na otočju, ki je najbolj znano po dolgi zgodovini ozemeljskih sporov, v katerih so že bile udeležene Francija, Španija, Argentina in Velika Britanija, so sledovi vojne vidni vsepovsod. Zadnji oboroženi spopad, ko je leta 1982 Argentina poskušala zasesti otoke (v tej državi jim pravijo Islas Malvinas oziroma Malvinski otoki), se je končal po kratkotrajnem, a odločnem posredovanju Velike Britanije. Še vedno se ne ve, kje točno je zakopanih približno 20.000 min, po pokrajini so posejani zgoreli helikopterji in Kraljevo vojno letalstvo (RAF) ima na otoku Vzhodni Falkland še vedno letalsko oporišče.

A ne glede na ostanke spopadov – in kljub obsežni ovčereji – so otoki videti presenetljivo utopični. V treh desetletjih, odkar se ukvarjam s fotografijo, sem le redkokje naletel na tako neokrnjen ekosistem, od s hranili bogatega oceana do z dežjem dobro namočenih gora. Otoka Steeple Jason in sosednji Grand Jason, ki ju je vojna vihra zaobšla, sta nemara najpomembnejša za falklandsko zgodbo o uspehu. Koze in govedo so se na sicer neposeljenih otokih neusmiljeno pasli skoraj sto let, preden ju je kupil neki britanski ljubitelj ptic. Spremenil ju je v zasebni rezervat in rastlinstvo se je začelo obnavljati.

V 90. letih minulega stoletja ju je kupil Michael Steinhardt iz New Yorka, eden prvih upravljavcev skladov tveganega kapitala. Leta 2001 sta ju s soprogo podarila društvu Wildlife Conservation Society in to ju zdaj upravlja. Raziskovalcem in turistom so dovoljeni le skrbno nadzorovani obiski. Preselimo se v današnji čas: do koder mi seže pogled, sem priča temu, kakšno moč samoobnavljanja ima narava. Raznolikost je tolikšna, kot če bi v južnem Atlantiku trčili tihomorski severozahod ZDA, Karibski otoki in Antarktika.

V mrzlih vodah južnega Atlantskega oceana pred obalo Bird Islanda se v bujni združbi, ki je videti kot podvodni deževni gozd, morska zvezda oprijema drevesaste haloge. Tokovi v okolici podmorskih grebenov, na vrhu katerih se iz morja dvigajo Falklandski otoki, nosijo hranila iz globin proti morski gladini. Zato se je tam razvil bogat morski ekosistem, ki ga sestavljajo številne vrste rib, sesalcev in ptic.

Na osem kilometrov dolgem otoku Steeple Jason so doslej opazili 48 vrst ptic. Vendar je izjemno bogat falklandski živalski svet še vedno izpostavljen nevarnostim, ki so posledica človekovih dejavnosti: onesnaževanju, siromašenju habitatov, naftnim madežem, trnkom z vabami, ki jih za sabo vlečejo ribiške ladje, zlasti pa podnebnim spremembam.

Ocean na ožjem območju otokov se lahko ohladi, bolj stran od njih pa segreje – to lahko povzroči motnje v prehranskem spletu, od katerega so odvisni morske ptice in morski sesalci. Dejavnejše iskanje nafte nedaleč od otokov zbuja skrb zaradi morebitnega uničujočega razlitja nafte. K sreči pa Falklandci vse bolj spoznavajo koristi, povezane z ohranjanjem narave. Otoke vsako leto obišče več kot 60.000 turistov, zato je ekoturizem postal drugi najpomembnejši vir prihodkov, za ribištvom in pred ovčerejo.

Ker sem biolog, si ne morem kaj, da me ne bi obsedala razlika med podobo otokov, ki bi jih prepustili naravi, in otokov, po katerih brklja težka človekova roka. Česa se lahko naučimo iz obilja na otoku Steeple Jason? Če bi se odločili, da ne bomo več posegali v naravo, bi si ta prej ali slej opomogla. Raziskovanje valovitih travišč in strmih gora na otoku je kakor sprehod v času pred tisoč leti. Neokrnjen ekosistem. Narava v polnem razcvetu. Živali se ne bojijo ljudi. Nagajive karakare mi poskušajo izmakniti stvari iz fotografske torbe. Albatrosi jadrajo nad mano na vzgonskih vetrovih, ki nenehno pihajo iznad Atlantika.

Eden me preleti v nizkem letu in me z nogami od zadaj narahlo potreplja po glavi. Skoraj prepričan sem, da je to storil nalašč, saj so te ptice zelo natančni letalci. Kje drugje bi se živali še počutile tako varne, da bi se malce poigrale z ljudmi? Še pomembneje je, kako jim lahko pomagamo, da bodo ostale tako neboječe. Če bomo s krhkim planetom ravnali kot z neusahljivim virom vsega, kar potrebujemo, bo še naprej trpel. V otoku Steeple Jason vidim dokaz za samoozdravitvene sposobnosti Zemlje, a tudi poziv k nujnemu ukrepanju. Potrebujemo več Steeple Jasonov, več krajev, kjer se bomo nehali boriti proti naravi in ji dali potrebni čas, da vzcveti.

VIDEO:
(posnetek je v angleščini)