Egipt ta hip

Tatovi in barabe,” nama je taksist orisal ljudi, na katere bova naletela v vagonu
tretjega razreda na vlaku iz Asuana v Luksor. Očitno je to na egiptovskem podeželju po revoluciji splošno razširjen nazor: skrbi za svojo varnost in se izogibaj tolpam. Na železniški postaji me mrk policist, ki je stražil pri vhodu, ni hotel spustiti mimo. “Tujci ne smejo v tretji razred,” je zabevskal. “Prepovedano!”

Potoval sem jeseni leta 2011 z egiptovskim novinarjem Khaledom Nagyjem, ki je več kot 200 dni in noči spremljal vstajo v Kairu. Iz Abu Simbla na daljnem jugu države sva se s številnimi vmesnimi postanki namenila do sredozemskega mesta Aleksandrija na severu. Zamislila sva si, da bi se odpravila daleč stran od trga Tahrir, središča revolucije, da bi videla, kako potekajo spremembe drugod po državi. Po dokaj žolčnem prerekanju in štiriurnem odlogu sva si naposled le izposlovala vkrcanje na vlak. Sprevodniku sva naglo odštela 21 egiptovskih funtov ali približno tri evre za dve vozovnici do Luksorja več kot tri ure daleč.

V našem vagonu je bilo počenih ali razbitih precej okenskih šip, številna okna so bila odprta in zagozdena, da je v vagon prihajal zrak od zunaj. To je bilo nujno, ker ni bilo klimatske naprave, jesenski dnevi pa so bili še vedno vroči, pa tudi zato, ker je jedek vonj iz stranišč vdiral v vagon. Zaklop električne omarice se je odpiral in udarjal ob steno ter se spet zapiral, steklo omarice za gasilni aparat je bilo razbito.