Edi Šelhaus

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Edi Šelhaus / Muzej novejše zgodovine Slovenije

“Bil sem ranjen in ko sem okreval, sem puško zamenjal za fotoaparat in postal fotoreporter. Pridružil sem se skupini partizanskih fotografskih zanesenjakov v fotosekciji,” je v nekem pogovoru dejal legendarni fotograf Edi Šelhaus. Fotografiranje je takrat že obvladal, saj je izhajal iz fotografske družine. Na njegovih poteh po osvobojenih in tudi okupiranih območjih so nastajali posnetki otrok, partizanskih šol in partizanskih letališč, s katerih so evakuirali ranjence, rešene zavezniške letalce, sirote …

Takoj po vojni je v Trstu posnel tudi nekaj tisoč metrov filmskega traku za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti. Po vrnitvi iz Trsta v Slovenijo se je zaposlil pri Slovenskem poročevalcu ter objavljal fotografije v Delu, Tovarišu, TT-ju in drugih časopisih in revijah. Kot upokojenec je v nemirnih sedemdesetih letih spremljal boj Slovencev na avstrijskem Koroškem za ohranitev naroda in kulture. Lotil se je tudi pisanja in v več knjigah opisal razburljivo reševanje zavezniških vojnih ujetnikov in sestreljenih letalcev med drugo svetovno vojno pri nas. Dva prevoda knjig s to tematiko sta izšla v angleščini. Napisal je tudi avtobiografijo Fotoreporter (1982) in dve knjigi iz živalskega sveta.

Življenje v domu za ostarele ga ni uspavalo. Samo lani je imel več kot 15 razstav, ves čas pa na starem pisalnem stroju, na katerem se že zatikajo črke, ureja svoje spomine. Teh se je v devetdesetih letih – prav ta mesec namreč praznuje devetdeseti rojstni dan – veliko nabralo. Svoj izjemni arhiv je podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.