Drzni pomorščaki

Vznemirjenje, ki spremlja pogumno podajanje v daljne kraje, je večinoma povezano s pustolovskim odkrivanjem novega, drugačnega. Zato človeka obide kar
nekakšno sočutje do kapitana Jamesa Cooka tistega dne leta 1778, ko je “odkril” Havaje.

Britanski pomorščak, ki je bil na svoji tretji tihomorski odpravi, je raziskal že številne otoke v prostranstvih tega oceana, od bohotne Nove Zelandije do samotnega in pustega Velikonočnega otoka. Ta najnovejša pot po morju pa ga je zanesla še tisoče kilometrov severno od Družbenih otokov, do tako zelo odročnega otočja,da celo stari Polinezijci na Tahitiju niso vedeli zanj.

Kar predstavljajte si, kako je moral biti presenečen, ko so mu havajski domačini priveslali nasproti v kanujih in ga pozdravili v znani govorici, ki jo je slišal prav na vsaki zaplati poseljenega kopna, ki ga je obredel. Začuden nad vsenavzočnostjo tega tihomorskega jezika in kulture se je pozneje v dnevniku spraševal: “Kako neki naj si razložimo, da se je to ljudstvo razširilo tako široko po neizmernosti oceana?”

S tem in z drugimi, z njim povezanimi vprašanji, so si raziskovalci stoletja razbijali glavo: Kdo so bili ti neverjetni pomorščaki? Od kod so se vzeli pred več kot 3000 leti? In kako neki je neolitskemu ljudstvu s preprostimi kanuji in brez navigacijskih pripomočkov sploh uspelo najti, kaj šele poseliti stotine raztresenih otokov, tako
na široko posejanih po oceanu, ki se razteza čez skoraj tretjino zemeljske oble?