Državljani sveta

Sogovornica, ki je s tega področja doktorirala, je bila leta 2016 uvrščena med deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji, letos pa je postala tudi članica Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) pri Svetu Evrope. V pogovoru smo se dotaknili nekaterih vprašanj, ki zadevajo človekove pravice pri nas in s tem povezano nestrpnost.

Rasizma pri nas najbrž ni prav veliko, saj v naši državi živi le malo pripadnikov drugih ras. Je ta vtis napačen?
Če pojem rasizma zastavimo tako ozko, “klasično”, potem ga najbrž res ni veliko. Precej več je kulturnega rasizma, saj marsikdo verjame, da so nekatere kulture manj razvite in da so kulturne razlike nesprejemljive. To se pojavlja že v odnosu do ljudi z območja nekdanje Jugoslavije. Sicer pa v pravu o rasizmu ne govorimo, govorimo o diskriminaciji, ki je lahko na podlagi barve kože ali kakšnih drugih osebnih okoliščin, na primer narodnosti, jezika, spola, spolne usmerjenosti. Če se zaradi osebne okoliščine komu nedopustno odreka kaka pravica, je to diskriminacija. Diskriminacija je lahko sistemska in vključena v zakonodajo. Tak primer je naš stanovanjski zakon, ki bi moral po evropski zakonodaji omogočati dostop do neprofitnih stanovanj tudi tistim stalnim prebivalcem Slovenije, ki nimajo državljanstva. A tega ne omogoča. Obstaja še strukturna diskriminacija, najnazornejši primer je obravnava romske skupnosti. Če govorimo o bivalnih razmerah, so na primer na podlagi predpisov iz infrastrukture izključena celotna naselja, legalizacija je onemogočena. Zato v jugovzhodni Sloveniji v kar nekaj romskih naseljih nimajo dostopa do pitne vode in si ne morejo urediti sanitarij. Pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) poteka zaradi tega sodni postopek. A se stvari premikajo zelo počasi ali sploh ne, kar je nedopustno.

Omenili ste odnos do prebivalcev nekdanje Jugoslavije − tema vaše doktorske disertacije je bil prav izbris več kot 25.000 ljudi, ki so bili državljani nekdanje skupne države. So te krivice vsaj približno popravljene? So ljudje prejeli odškodnino?
Če se omejim na odškodnino – krivica je bila popravljena kvečjemu v približno četrtini primerov. Do odškodnine imajo po zakonu pravico le tisti, ki jim je uspelo urediti državljanstvo ali dovoljenje za stalno prebivanje. Takih je približno polovica, druga polovica je že davno obupala in odšla iz Slovenije ali pa so bili ljudje izgnani in se niso mogli vrniti. Po zakonu so za vsak mesec izbrisa upravičeni do 50 evrov odškodnine – če je bil kdo izbrisan 20 let, je lahko dobil 9000 evrov. Kako neznatna odškodnina je to v primerjavi z izgubljenimi leti zaradi življenja v ilegali, si lahko predstavljamo. To odškodnino je mogoče uveljaviti pred upravnim organom, še dvakratnik tega zneska pa je mogoče dobiti s tožbo. A večina se zanjo ni odločila, ker ni imela denarja ali pa je dvomila o uspehu, saj je izid sodnih postopkov negotov. Slovenija pa je Svetu Evrope predstavljala, kot da imajo vsi upravičenci dostop do 150 evrov odškodnine za mesec izbrisa. Odbor ministrov Sveta Evrope je ukrep ocenil kot primeren za izvršitev sodbe, ki jo je leta 2012 pri ESČP doseglo šest izbrisanih. Mislim, da je razlog za takšno odločitev to, da so pri Odboru ministrov zadovoljni, če države sploh upoštevajo sodbe ESČP – neizvršenih jih namreč ostaja kar 11.000. K spoštovanju sodb držav ne morejo prisiliti. Ogromni zneski odškodnin, o katerih je bil govor v medijih, torej niti približno niso bili izplačani. Kaj pa problematika priseljencev in beguncev? Na naš odnos do njih kaže praksa obravnave prošenj za azil, na primer razvpiti primer Sirca Ahmada Šamija. Kako komentirate to? Naj na kratko obnovim primer. V Dublinski uredbi, pri kateri gre za določanje države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, je tudi diskrecijska klavzula. Ta omogoča, da se država, ki ugotavlja, katera druga država je odgovorna za obravnavo prošnje, odloči, da bo primer obravnavala sama. Tako je Nemčija obravnavala prošnje sirskih beguncev, ki so leta 2015 po “balkanskem koridorju” dosegli njene meje. Ker je na začetku leta 2016 Avstrija začela omejevati azilne postopke, je bil ta prosilec, ki je bil namenjen naprej, vrnjen v Slovenijo. V EU je vstopil prek Grčije, kamor pa ga ni bilo mogoče vrniti, saj je ESČP že leta 2011 v sodbi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ugotovilo, da je v Grčiji azilni sistem razpadel in da za prosilce ni varna. Zato se je Slovenija obrnila na Hrvaško, naslednjo državo članico dublinskega sistema na Šamijevi poti, in ta je bila pripravljena sprejeti v obravnavo njegovo prošnjo. Slovenija torej ni bila pripravljena uporabiti diskrecijske klavzule, kot so to naredile Nemčija, pa tudi nekatere druge države v sto tisoč primerih. Slovenske oblasti so menda doslej to napravile v vsej zgodovini le trikrat. Naša politika glede azila je tudi sicer izjemno restriktivna, oblasti pa se zelo izogibajo vsakemu precedensu, ki bi lahko za sabo “potegnil” podobne primere.

Kako si to razlagate?
Mislim, da smo zakon o mednarodni zaščiti, azilni dom, vse institucije in predpisane postopke vzpostavili le zato, ker je to od nas pričakovala EU. Vzpostavili smo sistem, a beguncev ne bi sprejeli. Oblasti in prebivalstvo si večinoma želijo le koristi, ki jih prinašata članstvo v EU in Svetu Evrope ter vključenost v mednarodno skupnost, obveznostim, med katere sodijo tudi tiste, povezane z migracijami, pa bi se najraje izognili. Z lansko novelo zakona o tujcih si je Slovenija pripravila tudi mehanizem, da v krizi zapre meje in sploh ne obravnava beguncev, ki bi jih v skladu z mednarodnim pravom morala. Menim, da nam manjkata empatija in zavedanje obveznosti. V Slovenji ne splošna javnost ne odločevalci – drugače je z nevladnimi organizacijami in nekaterimi posamezniki – niso nikoli ponotranjili, da človek v stiski potrebuje zaščito in da mu jo je v duhu gostoljubnosti in varstva človekovih pravic treba podeliti.