Dragulj v dveh kronah

Kar je bilo, je bilo, a ne v Sevastopolu. Tam preteklost plahuta z drogov za zastave, z njo so ovešene tribune za opazovanje parad ob domoljubnih praznikih. Zavetje je našla na vojnih spomenikih in izpisana je na uličnih in drugih oznakah: Leninov trg, Ulica stalingrajskih herojev, Kino Moskva. Celo v loncu boršča se cmari. Vzemimo najbolj prepoznavno vzhodnoevropsko jed, kot jo skuha Galina Onišenko: “To je ruski boršč,” reče in postavi na mizo porcelanast jušnik “zelenega” ali poletnega boršča s koprcem, posutim čez mozaik pese, korenja in krompirja. “V njem ni svinjske masti s česnom, kot jo dajejo v ukrajinskega.” Galina, 70-letna babica s kopastim oblakom belih las in strogimi, kot plavica modrimi očmi, se je vrnila v svoje stanovanje v četrtem nadstropju, do katerega ne vozi dvigalo, z Leninove ulice, kjer je korakala po cesti in mahala z zastavo sovjetske mornarice v podporo svoji ljubi črnomorski floti. “Sevastopol je rusko mesto in nikoli se ne bomo sprijaznili s tem, da je pod ukrajinsko oblastjo,” je rekla. Galina bi sicer protestirala, a boršč je po V. V. Pohlebkinu, zgodovinarju, ki preučuje ruske jedi, izvirno ukrajinski. In čeprav Galina protestira, je tudi Sevastopol, mesto na Krimu, ukrajinsko.