dr. Oto Luthar
Zgodovinar dr. Oto Luthar je že od leta 1993 direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Kljub zahtevnemu vodstvenemu položaju se veliko ukvarja z raziskovalnim delom. Je avtor in soavtor številnih znanstvenih člankov in publikacij ter član več uglednih mednarodnih organizacij in delovnih skupin. Področji njegovega zanimanja sta med drugim kulturna zgodovina prve svetovne vojne in novejša zgodovina.
Ob letošnji stoletnici konca prve svetovne vojne smo se v pogovoru osredotočili na vprašanje begunstva in prisilnega izseljevanja. Zaradi velike morije so morali številni naši predniki, še zlasti tisti v bližini soške fronte, zapustiti domove. Med begunci smo bili Slovenci tudi v drugi svetovni vojni, sicer pa je danes na svetu zaradi vojn, nasilja in preganjanja razseljenih približno 65 milijonov ljudi. Nikoli v zgodovini jih ni bilo več. Za na videz suhoparnimi številkami in podatki se skrivajo žalostne, pogosto tragične človeške usode. Pred časom se je zdelo, da je treba zgodovino predstaviti ljudem predvsem na podlagi tega, kako se je godilo posameznikom, danes, ko nam zgodovinski opomini vse prepogosto uhajajo iz spomina, pa se zdi, da morda lahko prav številke prikažejo vse razsežnosti preteklih zablod človeštva.
Koliko Slovencev je moralo v prvi svetovni vojni zapustiti domove?
Kam so šli, kaj se je z njimi zgodilo po vojni? Sodeč po raziskavah kolegice dr. Petre Svoljšak, daleč najboljše poznavalke razmer pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej, je bilo iz neposredne bližine soške fronte v Italijo preseljenih kakih 10.000 prebivalcev Goriške in spodnje Soške doline. Avstro-Ogrska pa je isto napravila s približno 80.000 begunci, ki so začasno zatočišče našli v drugih delih današnje Slovenije ter na ozemlju današnjih Češke in Avstrije. Knjiga dr. Svoljšakove Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno, ki je izšla leta 1991, je nepresežena študija o tem vprašanju.
Begunci z vzhodnega bojišča na begu pred vojno v Karpatih. V letih 1914–15 so številne begunce iz Galicije preselili v begunska taborišča v notranjost monarhije. Veliko jih je prišlo tudi na Kranjsko in Štajersko.
Fotografija: Muzej novejše zgodovine Slovenije
V njej najdemo vse – iz katerih vasi in kam so preselili prebivalce Goriških brd ter predelov med Gorico in Tolminom ter med Sočo in Idrijo, v kakšnih razmerah so živeli, kako so nanje gledali prebivalci italijanskih mest in krajev, kamor so jih naselili, kdo je skrbel zanje, kako so se po vojni vračali … Razpravo avtorica konča z opisom nastanka mednarodnih institucij, ki so se po prvi svetovni vojni začele načrtno ukvarjati s tem vprašanjem; šele tedaj so begunci postali predmet mednarodnega prava.
Iz njenih študij tudi zvemo, da je bila to za večino travmatična izkušnja, da so se zaradi gmotne škode in površne skrbi za povratnike številne družine zelo težko preživljale in da nekateri njihovi člani teh selitev niso preživeli. Po vrnitvi jih je večina imela velike težave, nekateri, po ocenah kakih 30.000 ljudi, pa se sploh niso vrnili. Ko je postalo jasno, da bo Primorska pripadla Italiji, so ostali v Mariboru, Ljubljani in še nekaterih drugih slovenskih mestih.
Tudi med drugo svetovno vojno so morali Slovenci zapuščati domove. V Posavju na primer so Nemci izseljevali domačine, v njihove domove pa naseljevali Kočevarje. Številni Slovenci so odšli v Srbijo in na Hrvaško. Kakšne razsežnosti je imelo to razseljevanje?
Nemci so nameravali preseliti več kot četrt milijona Slovencev, uspelo jim jih je preseliti kako tretjino tega. Za “vnemčenje” primerne so najprej nameravali preseliti na Poljsko, a so jih zaradi prvih akcij slovenskega odporniškega gibanja raje poslali v t. i. stari rajh. Ta je poleg nemških dežel, Prusije in Avstrije obsegal še Spodnjo Štajersko in večji del Gorenjske. Nemci so menili, da bi jim uporniški Slovenci na Poljskem morda povzročali težave.
Največ ljudi je bilo izgnanih na Hrvaško in v Srbijo, ne smemo pa pozabiti na tiste, ki so se pred Nemci umaknili v Ljubljansko pokrajino. Ta je do kapitulacije Italije septembra 1943 sodila k italijanskemu okupacijskemu ozemlju. Del teh ljudi je bil pozneje interniran v italijanska taborišča. Skupaj z izseljenimi prebivalci Ljubljane, Dolenjske, Notranjske in Primorske jih je bilo najmanj 25.000, od tega se jih vsaj tri tisoč ni več vrnilo. Iz razprav Metoda Mikuža (duhovnika, partizana in zgodovinarja, op. p.) zvemo, da je bilo, če odštejemo to, kar se je zgodilo z Judi, zaradi naselitve Kočevarjev in še drugih Nemcev za selitev določenih 110.000 ljudi iz obsoteljskega pasu in Zasavja. Selitev Slovencev naj bi sicer izpeljali v več etapah, a so se ti načrti le deloma uresničili.