Dr. Marta VERGINELLA

Tržačanka dr. Marta Verginella je redna pro­fesorica na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Objavila je številne monografije in članke s temo obmejnih študij, študij spomina, ustne zgodovine in zgodovine 19. stoletja. Veliko se je posvečala tudi zgodovini žensk. Zdaj je glavna razisko­valka pri slovenskem projektu EIRENE, ki ga financira Evropski raz­iskovalni svet. Tema te obširne raziskave je vpliv tranzicijskih procesov na položaj žensk po prvi in drugi svetovni vojni ter jugoslovanskih vojnah v 90. letih na območju severovzhodnega Jadrana.

Kmalu po prvi svetovni vojni, 15. maja 1920, je tedanja Slovenska ljudska stranka ženskam pri-znala splošno volilno pravico na ravni občin. A le dva meseca pozneje je nasprotnikom uspelo preprečiti udejanjenje te pravice. Splošno volilno pravico so ženske v Sloveniji dobile šele leta 1945. Dr. Marta Verginella na kratko pojasnjuje, kakšna je bila pot do nje.

Kdaj lahko rečemo, da so se začela prizadevanja za volilno pravico žensk v Sloveniji?

Prve zahteve so se pojavile v drugi polovici 19. stoletja. Med prvimi in najodločnejšimi zago­vornicami te pravice je bila Elvira Dolinar Sit­tig, publicistka in sodelavka Slovenke, prvega slovenskegaženskega časopisa, ki je začel leta 1897 izhajati v Trstu. Med takratnimi javno aktiv­nimi ženskami na Slovenskem je zagotovo imela najbolj feministične poglede, povsem uglašene z radikalnejšo vizijo ženske emancipacije, zato se je tudi zavzemala za žensko volilno pravico. Sledile so ji še druge javno angažirane ženske, zlasti učiteljice, a predvsem po letu 1907, ko je bila v Avstro­­-­Ogrski sprejeta splošna volilna pravica, ki pa je popolnoma zaobšla žensko prebivalstvo. Alojzija Štebi, Ada Kristan, Pavla Hočevar, Angela Vode so samo nekatere med Slovenkami, ki so nadaljevale boj za žensko volilno pravico tudi po prvi svetovni vojni.

Med prvimi in najodločnejšimi zago­vornicami te pravice je bila Elvira Dolinar Sit­tig, publicistka in sodelavka Slovenke, prvega slovenskega ženskega časopisa, ki je začel leta 1897 izhajati v Trstu. Med takratnimi javno aktiv­nimi ženskami na Slovenskem je zagotovo imela najbolj feministične poglede, povsem uglašene z radikalnejšo vizijo ženske emancipacije, zato se je tudi zavzemala za žensko volilno pravico. Sledile so ji še druge javno angažirane ženske, zlasti učiteljice, a predvsem po letu 1907, ko je bila v Avstro­­-­Ogrski sprejeta splošna volilna pravica, ki pa je popolnoma zaobšla žensko prebivalstvo. Alojzija Štebi, Ada Kristan, Pavla Hočevar, Angela Vode so samo nekatere med Slovenkami, ki so nadaljevale boj za žensko volilno pravico tudi po prvi svetovni vojni.

Katere so bile glavne ovire na poti do nje, kdo ji je najbolj nasprotoval?

Od antike so ženske veljale za čustvena in zato nezanesljiva bitja. Šteli so jih za fragilitas sexus, to je šibki spol, zato so bile obravnavane kot opra­vilno manj sposobne od moških. Še v 19. stoletju se je utemeljitev spolne neenakopravnosti opirala na prepričanje, da ženske niso sposobne moralnih sodb in so kot osebe “odvisne”. Zato je pre­vladalo mnenje, da niso sposobne politično avtonomnega delovanja. Imele so pravico do varovanja svo­je osebe, imetja in svobode, ne pa političnih pravic. Mogoče so bile sicer izjeme. Če so bile dav­koplačevalke, so lahko pridobile volilno pravico na občinski ravni, a njihov glas je praviloma oddal mož oziroma pooblaščeni moški. Šele z volilno reformo za mestni svet v Ljubljani iz leta 1910 se je povečalo število Ljubljančank, ki so lahko volile. Mednje so sodile davkoplačevalke, predvsem posestnice, pa tudi učiteljice. Vse volivke so lahko glas oddale osebno in ne le prek moža ali pooblaščenca. Brez volilne pravice na lokalni ravni pa so ostale vse ženske, ki niso bile davkoplačevalke, na Kranjskem, Štajer­skem in Primorskem. V Trstu niti davkoplačevalke niso imele volilne pravice.Pomenljivo je, da je avstrijski državljanski za­konik iz leta 1811 ženo podrejal možu in da je tako vzdrževal patriarhalni red vse do razpada habs­burške monarhije. S koncem prve svetovne vojne je Avstrija ženskam podelila volilno pravico, obe, Jugoslavija in Italija, na ozemlju katere je ostalo slovensko primorsko prebivalstvo, pa sta ženske izključili iz volilnega telesa kljub poprejšnjim oblju­bam, da jim bosta podelili volilno pravico. Leta 1925 so jo Italijanke sicer pridobile na občinski ravni, a že leto pozneje jo je fašistični režim odpravil.

Kaj je dejansko pomenilo to, da so imele Slovenke volilno pravico že med drugo svetovno vojno?

Volilno pravico so ženske v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni pridobile zaradi svojega prispevka k zmagi narodnoosvobodilnega gibanja. Še posebej v Ljubljani je bil odstotek deklet, ki so se angažirale pri ilegalnem delovanju proti okupatorju, zelo velik in številna dekleta, pa tudi poročene ženske so se pridružile partizanskim enotam. Tako kot drugod v Evropi je bila zaradi aktivnosti žensk v odporniškem gibanju nujna spolna izenačitev pri političnih pravicah. Omembe vredno je, da se je v Sloveniji to prvič zgodilo na osvobojenem ozem­lju in že precej pred koncem vojne. Z odlokom OF s 17. maja 1942 je bila uveljavljena aktivna in pasivna volilna pravica za ženske, po vojni pa so jo pridobile tudi druge državljanke Jugoslavije. Ženske so prvič uresničevale volilno pravico že na osvobojenem ozemlju. Zasedanja odposlan­cev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 se je udeležilo 62 žensk. Na njem je bil izvoljen 120­članski Slovenski narodnoosvobodilni odbor (v njem je bilo 12 žensk), ki je prvič zasedal febru­arja 1944 v Črnomlju. Gre za prelomen dogodek, ki potrjuje vstop Slovenk v parlamentarno življenje. 

Kako napredni ali nazadnjaški smo bili v tem pogledu v primerjavi z drugimi evropskimi državami?

Slovenija se je kot del Jugoslavije pridružila ti­stim evropskim državam, ki so ženskam volilno pravico podelile po drugi svetovni vojni. Med njimi je bila na primer tudi Italija. Šlo je za več kot 20­letni zaostanek v primerjavi z Madžarsko, ki je ženskam udeležbo na volitvah omogočila leta 1920. V Avstriji so ženske prvič volile že leto pred tem. Za politično in volilno opolnomočenje glavnine ženskega prebivalstva Evrope sta bili potrebni dve svetovni vojni. Ponekod je bila pot še bolj trnova. Švica na primer je ženskam volilno pravico na celotnem ozemlju podelila šele leta 1991, Liechtenstein pa le nekaj let prej.