dr. Alenka Zupančič

S filozofinjo dr. Alenko Zupančič, ki spada v mednarodno uveljavljeno “ljubljansko šolo” (poleg dr. Slavoja Žižka in dr. Mladena Dolarja), smo se pogovarjali o aktualnih vprašanjih enakopravnosti spolov. V pogovoru smo se osredotočili na razmere pri nas.

Naj vam najprej postavimo osebno vprašanje. Ste znanstvenica, zanima nas, ali so vas moški kolegi zaradi spola kdaj obravnavali drugače kot moške, slabše?
Ne, nikoli. Je pa res, da od tod nepo­sredno ni mogoče izpeljati nobenega splošnega nauka. Okolje, kjer delam – in s tem ne mislim le Filozofskega inštituta ZRC SAZU, kjer sem zaposle­na, ampak tudi druge tesne sodelavce doma in v tujini – je v tem pogledu že načeloma nekakšna avantgarda. Kar je logično: sistematični razmislek o vprašanjih svobode, emancipacije, ena­kopravnosti ipd. je v osrčju nemške klasične filozofije, s katero sem začela filozofsko raziskovanje. Nadaljuje se v tistih tokovih sodobne filozofije, s katerimi se največ ukvarjam. Potem je tu še psihoanaliza, ki je zame eno ključnih polj razmišljanja. Tu že od samega začetka glede vprašanja, ali so ženske lahko analitičarke, za Freuda ni bilo nobenega dvoma. To se mu je zdelo popolnoma samoumevno. Čeprav je živel v času, ko – ne pozabimo – ženske marsikje na Zahodu še niso imele vo­lilne pravice.

Kakšen je po vašem mnenju položaj žensk v slovenski znanosti?
Ženske na splošno pestijo podobne težave kot moške (pomanjkanje in nestanovitnost financiranja, vse večja prekarnost med mladimi) – in to najbrž pomeni, da je položaj žensk “dober” v smislu, da je primerljiv s položajem moških. Vendar tudi tu nimam pre­gleda nad celoto slovenske znanosti, morda je v nekaterih segmentih zelo drugače. Akademija znanosti izstopa z maloženstvom, a hkrati je res, da človek od takšnih institucij to kar nekako pri­čakuje. Da niso avantgarda, ampak se premikajo bolj počasi, mukoma.

Kako je z enakopravnostjo spolov v Sloveniji nasploh? Kje stvari še šepajo in je dominantni odnos moških, morda povsem latentno in celo nezavedno, še vedno prisoten?
Slovenija ima številne socialne in in­stitucionalne mehanizme, ki delujejo v prid enakopravnosti žensk. Vse skupaj se seveda začne že pri osnovah: enakost pred zakonom, univerzalni dostop do zdravstvenega varstva, dostop do izo­brazbe, možnost načrtovanja družine, možnost zaposlitve in s tem ekonom­ske neodvisnosti, urejen porodniški in starševski dopust, urejeno in splošno dostopno organizirano varstvo otrok … Vse to so temelji enakopravnosti spolov, njena hrbtenica, ki je praviloma nevid­na, jo pa drži pokonci. Enakopravnost niso samo “enake možnosti” v svoji bolj spektakularni in vidni različici (ali so ženske lahko pilotke in astronavtke), na katero se včasih preveč osredotočamo. Obstajati mora predvsem kot možnost samih teh možnosti. Sicer pridemo zgolj do izjemnih zgodb o uspehu, slavimo ženske, ki so premagale vse ovire, ovir pa nismo odstranili. Bolj kot statistična neenakost zastopanosti spolov v neka­terih segmentih družbe me zato skrbi krhanje, celo rušenje nekaterih prej naštetih temeljev. Univerzalni dostop do zdravstva, šolstva, starševskega do­pusta, zaposlitve …

Kaj pa primerjava z razvitimi zahodnimi družbami – kje smo boljši, kje slabši?
Za zgled enakopravnosti pogosto jemljemo Ameriko, v resnici pa so ženske tam v slabšem položaju kot pri nas, ker je načrtovanje družine in “kariere” popolnoma podrejeno tržnoekonomski logiki. Ta dejansko zmanjšuje enakopravnost, zlasti pri manj premožnem delu prebivalstva, s tem pa ne mislim le na reveže. Vpliva seveda tudi na moške. A namesto da bi se tu vzpostavila solidarnost, se pravi­loma zgodi nasprotno. Ni treba veliko, da moški začutijo ženske in njihovo enakopravnost kot grožnjo. Bolj ko manjka temeljna socialna varnost, bolj se to kaže v neizprosni tekmi, tudi med spoloma. Nato se to korigira s politično korektnostjo, vendar ta nikoli ne more nadomestiti infrastrukturnih temeljev, lahko se le stopnjuje v lastnih okvirih, včasih do absurdnosti.