Dolina kitov

Pred 37 milijoni let JE V VODAH NEKDANJEGA OCEANA TETIDA GIBKA, 15 METROV DOLGA ŽIVAL Z ZEVAJOČIM ŽRELOM IN NAZOBČANIMI ZOBMI POGINILA IN POTONILA NA MORSKO DNO. V tisočero tisočletjih se je čez njene kosti zgrnila plast usedlin. Morje se je umaknilo in ko je nekdanje morsko dno postalo puščava, je veter začel luščiti peščenjak in glinavec nad kostmi. Svet se je polagoma spreminjal. Premiki v zemeljski skorji so potisnili Indijo v Azijo in dvignili Himalajo. V Afriki so se prvi človekovi predniki postavili na zadnje noge in shodili. Faraoni so si zidali piramide. Dvignil se je Rim, pa padel. In ves ta čas je veter brez prestanka opravljal svoje potrpežljivo izkopavanje. Nato pa se je lepega dne prikazal Philip Gingerich, da bi to delo dokončal.

Nekega večera novembra lani ob sončnem zatonu je ta čvrsti paleontolog z Michiganske univerze ležal na tleh poleg hrbtenice bitja, imenovanega Basilosaurus, v kraju v egiptovski puščavi, znanem kot Wadi Hitan. Pesek okrog njega je bil posejan s fosilnimi zobmi morskih psov, bodicami morskih ježkov in kostmi orjaškega soma. “Toliko časa prebijem obkrožen s temi podvodnimi bitji, da že čez kratek čas zaživim v njihovem svetu,” je rekel in s čopičem pobezal v vretence, veliko kot poleno. “Kadar se zazrem v to puščavo, vidim morje.” Gingerich je iskal ključni del okostja te živali in mudilo se mu je. Svetloba je pešala in moral bi se vrniti v tabor, preden bi začelo kolege skrbeti. Wadi Hitan je čudovit, a neizprosen
kraj. Poleg kosti prazgodovinskih morskih pošasti je odkril tudi ostanke nesrečnih ljudi.

Pomikal se je ob hrbtenici proti repu in z držalom čopiča pobezal okrog vsakega vretenca. Potem je postal in odložil orodje. “Tu je glavni dobitek,” je rekel. S prsti je nežno očistil pesek in razkril tanko koščeno paličko, dolgo vsega 20 centimetrov. “Ne vidiš vsak dan kitove noge,” je rekel in spoštljivo z obema rokama dvignil kost.