Divji zahod
POTOVANJE V DIVJINO GILA V NOVI MEHIKI
RAZKRIVA TRAJNO ZAPUŠČINO OHRANJANJA
NARAVNIH POKRAJIN IN ODPIRA ZAPLETENA
VPRAŠANJA O TEM, KAJ POMENI, ČE JE KRAJ “DIVJINA”.
Za Gilo sem izvedel nekega poletja, ko sem bil kot otrok na počitnicah pri starih starših v Koloradu. Razširila se je novica, da je neki kaznjenec pobegnil iz zapora. Sosed rančar je domneval, da se bo ta moški odpravil proti jugu, v divjino Gila. “To je dežela Apačev, kjer se je rodil Geronimo,” mi je rekel. Opisal jo je kot težko dostopno pokrajino, neskončen labirint gorskih hrbtov in kanjonov, kjer živijo pošastno velike pume. “Če je v Gili, ga ne bodo nikoli našli.”
Ko je pandemija covid-19 leta 2020 preplavila planet, sem veliko razmišljal o divjini. Vsi smo postali ujetniki v svojih mestih in nekateri smo bežali iz civilizacije, da bi se vrnili v svoj prvotni dom, v divjino. Spomnil sem se na pobeglega kaznjenca. Mu je uspelo priti v Gilo? Ga je požrla puma? Ali pa je nekako preživel in zdaj kot osivel puščavnik preživlja dni brez zadnjih novic o tem, kako kmalu bo napočil konec sveta?
Tako sem prišel do Joeja Saenza, ki vodi pohode v osrčje Gile. Poklical sem ga in mu povedal, da si želim ogledati območje, ki je v otroštvu burilo mojo domišljijo in opredelilo sodobno pojmovanje divjine. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Nazadnje je odgovoril v svojem pozornem, premišljenem slogu. Sezona se je že nagibala h koncu, vendar bi morda lahko sredi novembra “stisnila” še zadnji pohod, preden sneg prekrije gorske prelaze.
Ob zori sem se sestal z Joejem, ki je že sedlal konje blizu začetka glavne poti na južnem robu divjine. Nosil je turkizne uhane in črn kavbojski klobuk z orlovim peresom. Da je star nekaj čez 60 let, so razkrivale samo usnjata koža na njegovih dlaneh in srebrne niti v laseh, tesno spletenih v dve kiti. Skupaj s kolegoma z National Geographica smo nameravali oditi za deset dni in prehoditi kakih 110 kilometrov ter raziskati glavne povirne krake reke Gila. Joe je rekel, da konji po strmem terenu ne morejo nositi veliko teže, zato naj s seboj vzamemo le najnujnejše. Spali bomo na svojih sedelnih podlogah, na planem, če bi snežilo ali deževalo, pa bo razpel ponjavo. Pripravil je hrano, žago, komplet prve pomoči in puško.
Ko so bili konji osedlani in oprema zložena, je Joe vprašal, ali lahko opravi apaški blagoslov. Na čelo, ramena, roke, kolena in stopala nam je nanesel rogozov cvetni prah, nato pa ga je potresel še na štiri strani neba in zapel nekaj apaških besed. “Prosim za varen prehod skozi deželo,” je rekel. Zajahali smo in se odpravili po stezi med visokimi vrbami.
Območja divjine so večinoma brez cest in tam so dovoljene le dejavnosti z majhnim vplivom, kot so pohodništvo, taborjenje in v nekaterih primerih lov.
Indijanski rezervati ne štejejo za zavarovana območja. Ta zemljišča upravljajo vlade posameznih staroselskih ljudstev, ki izdajajo dovoljenja za rekreacijo in lov.
Znotraj zavarovanih gozdnih območij so razpršena tudi nekatera zasebna zemljišča. Številna so nekdanji ranči, ki so nastali, preden so gozd zakonsko zavarovali.
Južno obrobje Koloradske planote ponuja idealno okolje za hladne in vlažne gozdove nad vročo puščavo. V tej pokrajini se razprostira divjina Gila – labirint gozdnatih kanjonov, ki je leta 1924 postal prvo uradno zavarovano območje divjine na svetu. Čeprav je bilo določeno, da bo divjina ostala nedotaknjena, so jo, tako kot druga zavarovana območja okrog nje, izoblikovala tisočletja človekovega bivanja.
Pot je nekajkrat prečkala plitvo reko in zlati žarki jesenskega sonca, ki so presevali skozi visoka drevesa, so se lesketali na deroči vodi. Po nekaj kilometrih nismo več videli žive duše. Med ježo sem Joeju omenil, da se mi zdi ironično, da vlada območje, kjer so ljudje živeli že tisočletja, slavi kot pristni primer divjine. Zasmejal se je. “Gila je polna takih protislovij.”
Jezi ga, da Urad za narodne parke toliko pozornosti namenja starodavnim kulturam. Mogojonci so šli samo tod mimo, pravi. Ljudje, ki so zares razumeli to deželo – in so še vedno navezani nanjo – so Apači. Joe je trdno prepričan, da so bili tu veliko dlje kot približno 600 let, kolikor priznavajo znanstveniki. Dejal je, da te izlete deloma vodi tudi zato, da pomaga tujcem videti Gilo z očmi svojega ljudstva. V apaškem jeziku, ki ga govori, ni posebne besede za “divjino”, obstaja samo beseda za deželo: benah. Predstava, da so ljudje nekako ločeni od narave, se je zdela ljudem, ki so imeli živali za svoje sorodnike, nerazumna.
Naša pot je večinoma potekala po starih apaških stezah in nas je popeljala na območje, za katero je Joe povedal, da je bilo njihovo severno oporišče. Eden od razlogov, da naseljenci te pokrajine niso spremenili v kmetije in rudnike, je, da so jo Apači odločno branili. “Danes je divja zaradi Apačev,” je dejal Joe.
V SLOVARJIH JE BESEDA “DIVJINA”
OPREDELJENA KOT “NEOBDELANA,
NENASELJENA IN NEGOSTOLJUBNA”,
A NIČ OD TEGA NE DRŽI ZA GILO.
Joeju sem povedal, kako sem bil vedno prepričan, da divjina pomeni, da neko območje začrtaš in potem ne posegaš vanj. Ne, je rekel, Urad za gozdove si nenehno prizadeva nadzorovati pokrajino in njena bitja. In nima samo vlada togih stališč o tem, kaj naj bi bila divjina; lovci, rančarji, pohodniki, okoljevarstveniki, celo ljudje, ki nikoli niso bili tam, imajo svoje predstave o tem, kaj spada v Gilo in kaj ne.
Besedilo: PETER GWIN
Fotografije: KATIE ORLINSKY