Devet let mi je

Če si želite odkritih odgovorov, kako spol ljudem kroji usodo, povprašajte o tem devetletnike.

Kenijsko dekletce pri devetih letih že ve, da jo bodo starši omožili za odkupnino in da jo bo mož morda pretepal. Devetleten indijski deček se že zaveda, da ga bodo prijatelji silili, naj spolno nadleguje dekleta na ulici. Devetletniki od Kitajske do Kanade, od Kenije do Brazilije so nam opisali svoje sanje o bodočem poklicu – pri čemer dečki svojega spola ne vidijo kot oviro, deklice pa vse prepogosto ga. Devetletniki, ki so tik na robu spremembe, še v zadnjih izdihljajih otroštva pred nastopom adolescence, ne razmišljajo v skladu z demografsko statistiko ali svetovnim povprečjem. A ko spregovorijo o svojem življenju, je nekaj na dlani: pri tej starosti se nedvomno že zavedajo možnosti, ki se jim ponujajo – pa tudi omejitev, ki jim jih vsiljuje spol.

Da bi izvedeli, kako otroci gledajo na stvar, smo se pri National Geographicu podali v 80 domov na štirih celinah. Raznolikim devetletnikom, od barakarskih naselij Ria de Janeira do pekinških nebotičnikov, smo zastavili ista vprašanja. Še malo niso ovinkarili in izbirali besed. Mnogi so kot iz topa priznali, da se je včasih težko prilagajati domači skupnosti in vlogam, ki jim jih narekuje – da se jim zdi strašljivo, da jih bega in da se počutijo osamljene. Drugi uspešno rušijo ovire, vezane na spol, in lepo napredujejo.

Kaj je najboljše pri tem, da si punca?
Avery Jackson si je popravila mavrični pramen z oči in premišljala o vprašanju. “Vse je dobro, če si punca!”
Kaj pa je najslabše?
“To, da fantje rečejo: ‘To ni za punce – to je za fante.’ Kot takrat, ko sem se prvič udeležila parkourja,” teka s premagovanjem ovir. Avery je prva štiri leta življenja preživela kot fant in je bila strašno nesrečna; še vedno se z grenkobo spominja, kako je v predšolski dobi izgubljala prijatelje, “ker je njihove mame niso marale”. Vse od rojstva živi v Kansas Cityju, od leta 2012 odkrito kot transspolno dekle, in je v samem jedru porajajoče se razprave o vlogah in pravicah, ki izhajajo iz spola.

Avery Jackson, Kansas cityY, Missouri “Najboljše pri tem, da sem punca, je to, da se mi ni več treba pretvarjati, da sem fant.”

O TEM RAZPRAVLJAJO ODRASLI – a tudi otroci, kot je Avery, si želijo imeti besedo. “Devetletniki se znajo presenetljivo dobro in modro izraziti,” pravi Theresa Betancourt, izredna profesorica za zdravje otrok in človekove pravice na Harvardovi univerzi. Izpostavljeni so vedno hujšemu pritisku vrstnikov in odgovornosti, pravi, ne pa še konformizmu in samocenzuri, ki ju prinese odraščanje. Ko smo Sunnyja Bhopeja, medtem ko je njegova mati na štedilniku na premog kuhala riž in je bilo v njihovem domu v bližini Mumbaja v Indiji vse zadimljeno, povprašali, kaj je najboljše in kaj najslabše pri tem, da si fant, je odvrnil, da je najhuje to, da vsi pričakujejo, da se boš pridružil “draženju Ev”, kar je v tamkajšnji družbi milejši izraz za spolno nadlegovanje deklet v javnosti. Za Yiqi Wang iz Pekinga je najboljše pri tem, da si dekle, to, “da si mirnejši in bolj zanesljiv od fantov”. Za Juliano Meirelles Fleury iz Ria pa to, “da lahko gremo prve v dvigalo”.

Kako bi se tvoje življenje razlikovalo, ko bi bil dekle, in ne fant (ali ko bi bila fant, ne dekle)?
Lev Hershberg iz Jeruzalema je dejal, da kot dekle “ne bi maral računalnikov”. Njegov sovrstnik Israeli Shimon Perel pa, da bi kot dekle lahko skakal s kolebnico. Če bi bila Pooja Pawara iz okolice Mumbaja fant, bi se vozila z mopedom, Yan Zhu iz kitajske vasi Yaqueshui pa bi hodila plavat v reko, za katero njena babica trdi, da je za dekleta premrzla. Luandra Montovani se, ker je dekle, v domači faveli v Riu ne sme igrati na ulici, “prenevarno je zaradi nasilja in zablodelih krogel”. Eriah Big Crow iz ljudstva Oglalskih Lakot v rezervatu Pine Ridge v Južni Dakoti pa je skoraj šepetaje dejala, da ni ničesar, česar kot dekle ne bi mogla, saj so si dečki in deklice “povsem enaki”. Anju Malhotri, glavni svetovalki Unicefa za spol in razvoj, bi se zdela ta trditev pretirano optimistična.

ALFIA ANSARI MUMBAJ, INDIJA “Nas ne bodo izobrazili v šoli, fante pa bodo in bodo lahko potovali vsepovsod, dekleta pa ne moremo.”

Kar zadeva neenakost med spoloma, pravi, “še ni videti, kdaj bi je utegnilo biti konec” – a določen napredek je dosežen. Pri mlajših od desetih let po svetu je bilo v zadnjih desetletjih več enakosti med spoloma na področjih, kot je dostop do osnovnošolske izobrazbe, pravi Unicefova predstavnica Claudia Cappa. Toda statistika upošteva le tiste, “ki jim je uspelo preživeti”, pristavi, v nekaterih državah pa še vedno “splavljajo ženske zarodke”. Po dopolnjenem desetem letu to ožajočo se vrzel izpodrine širok prepad. “V adolescenci se vse docela spremeni,” pravi Cappova. Zavladajo, denimo, osupljive razlike v dostopnosti srednje šole glede na spol, pa izpostavljenost zgodnji poroki in nasilju. “Takrat nehaš biti otrok,” pravi. “Postaneš ženska ali moški.”

Kaj si želiš postati, ko boš odrasla/odrasel?
Turkanka Lokamu Lopulmoe s kenijskega podeželja pravi, da bodo starši, ko bo odrasla, “dobili zanjo odkupnino, in četudi jo bo mož pretepal, se bodo lahko tolažili s tem”. Približno 500 kilometrov stran, v varovani nairobijski soseski, pa Chanelle Wangari Mwangi sedi v sobi, polni pokalov, in si zamišlja povsem drugačno prihodnost: rada bi postala poklicna igralka golfa in pomagala “ljudem, ki potrebujejo pomoč”. Kanadčan William Kay v Ottawi samozavestno načrtuje svojo prihodnost, v kateri bo “bankir ali računalniški genialec”. Yunshu Sang iz Pekinga želi postati policistka, “ampak policisti so v glavnem moški,” pravi, “zato tega ne bom mogla.”

Kaj te razžalosti? Oglalsko dekle Tomee War Bonnet to, “ko vidi, da si kdo vzame življenje”. Kako lahko taka misel sploh zaide v glavo devetletnice? V njihovem rezervatu se to dogaja, celo 12-letni otroci storijo samomor. Ranio Singla iz Mumbaja razžalosti, kadar jomlajši bratec udari. Lamia al Najjar, ki živi v zasilnem bivališču v Gazi, pa pravi: “Užalosti me, ko vidim, kako je naš dom razdejan” – od spopadov na tem območju leta 2014.

Kaj te najbolj osrečuje?
Pri vrhu seznama so družina, Bog, hrana in nogomet. In prijatelji. Iz drugih odgovorov je mogoče zaslutiti konkretno življenje posameznih otrok. Eden ima rad powwowe, drugi pirhe. Za Amber Dubue iz Ottawe je sreča “prostor za tekanje”. Za Mario Eduardo Cardoso Raimundo iz Ria, katere starši so ločeni, pa, “če sta ob njej oče in mami, jo objemata in ji dajeta nasvete”. Okrog devetega leta, pravi Bede Sheppard, otroci “razvijejo pomembna čustva empatije, pravičnosti in ločevanja med tem, kaj je prav in kaj ne”. Kot namestnik direktorja oddelka za pravice otrok pri organizaciji Human Rights Watch je delal z otroki, ki so opravljali fizično delo, begunci in drugimi mladimi, ki živijo v težkih razmerah. Trdi, da so najbolj ogroženi in prikrajšani najbolj empatični in nesebični. Turkanski pastir Lopeyok Kagete sanjari o tem, da bi razdajal denar ljudem in “jim klal (živino) za hrano”. Četudi družina Sunnyja Bhopeja živi v eni sami betonski sobi, si ta indijski deček želi, da bi “brezdomnim priskrbel bivališče”.

VIDEO: (posnetek je v angleščini)