Čudežev ni
Dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., je pobudnica ustanovitve in vodja Enote za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Postavili smo ji nekaj vprašanj, ki se nanašajo na prehrano bolnih in zdravih ljudi ter na različne “čudežne” diete, hranila in prehranske prakse.
Ljudje si navadno predstavljajo, da na delovnem mestu sestavljate jedilnike za rakave bolnike. Kaj pravzaprav delate?
Ne
sestavljamo jedilnikov, to spada k administrativni dietetiki; jedilnike
naj bi sestavljali v bolnišnici ali drugem zdravstvenem zavodu po
navodilih kliničnih dietetikov za posamezne bolnike ali skupine bolnikov
s podobnimi prehranskimi oz. presnovnimi diagnozami. Zdravniki z
znanjem iz klinične prehrane pri delu tesno sodelujemo s kliničnimi
dietetiki in pri obvladovanju pacientovih bolezenskih težav poleg
klasičnih zdravil uporabljamo tudi prehransko terapijo.Na ožje področje
mojega dela spada zdravljenje bolnikov s prizadetostjo in odpovedjo
prebavil. Pri številnih bolnikih, včasih pa tudi pri zdravih ljudeh, je
prizadeto delovanje dela prebavil.
Prizadetost je lahko stalna ali prehodna; tudi pri intenzivnem ukvarjanju s športom se utegnejo pojaviti resne zdravstvene težave. Zato je potrebna prilagoditev prehrane, v kateri zaradi specifičnih posameznikovih težav pogosto ni več niti sledu tistega, kar sicer imenujemo “zdrava” prehrana. Za te ljudi moramo na podlagi kliničnega pregleda individualno načrtovati prehransko strategijo. Odpoved prebavil pa je zelo kompleksen medicinski problem, pri katerem je nujna individualno prilagojena parenteralna prehranska terapija (hranjenje mimo prebavil, z infuzijo). Pri dokončni odpovedi prebavil bolnike obravnavamo tako kot druge bolnike z odpovedjo organov in jih vodimo v sistemu parenteralne prehrane na domu.
Kateri so najpomembnejši strokovni izzivi klinične prehrane?
To
so motnje prehranskega stanja, predvsem podhranjenost. Slabo
prehransko stanje načenja presnovo, spodkopava zdravje in je veliko
večja prehranska težava kot debelost. Debelost pa je pogosto združena
ravno s podhranjenostjo, sarkopenijo (upadanje mišične mase in moči, op.
p.) in krhkostjo, zato je zelo zahteven medicinski izziv, ki daleč
presega prehransko terapijo in je pri njem nujna kompleksna obravnava, v
katero je vključenih več strokovnjakov. Tako kot pri drugih motnjah
prehranskega stanja moramo na primer tudi pri debelosti razumeti, kaj
do nje pripelje.
Le tako, vzročno, lahko to bolezensko stanje obvladujemo. Zato se v obravnavo motenj prehranskega stanja vključujejo tudi druge stroke, zlasti psihologi in strokovnjaki za gibalno terapijo. Ukvarjanje s klinično prehrano je razmeroma zahtevna stroka, pri kateri je poleg znanja iz medicine nujno dobro poznavanje biokemije, fiziologije in patofiziologije. Ob poplavi informacij iz različnih prehranskih strok mora strokovnjak s tega področja imeti tudi znanja, ki mu omogočajo kritično presojo podatkov z različnih raziskovalnih področij.Poseben izziv je komunikacija. Ker prehrana neposredno posega v bolnikovo življenje, čustvovanje, razmišljanje, socialno sprejetost, je za obvladovanje prehranskih težav premalo zgolj prepoznavanje teh. Velik in zahteven del klinične obravnave je pacientovo sprejemanje terapevtskih ukrepov.
Bolniki pogosto zapadejo v spiralo podhranjenosti, ko so vedno bolj psihofizično prizadeti in prehranske terapije ne zmorejo izpeljati, tudi če bi to hoteli. So na primer preveč utrujeni, da bi šli v trgovino, ali celo tako oslabeli, da si hrane ne morejo pripraviti. Številni pa, ki so še razmeroma zdravi, želijo nekaj, kar ne obstaja, in jih strokovni nasveti, kako naj si uredijo osnovno prehrano, pravzaprav ne zanimajo. Želijo si “nekaj ekstra”, ker mislijo, da lahko preslepijo telo. Oboji so zato hitro žrtve populističnega marketinga diet in dopolnil, ki s stroko klinične prehrane nimajo nič skupnega.