Čudež nad Manhattnom

V velikih mestih parki praviloma veljajo za zatočišča, za otoke zelenja sredi morja betona in jekla. Ko se v Chelseaju, soseski na spodnjem zahodnem koncu Manhattna, približate nadzemni železnici, t. i. High Line, pa najprej zagledate nekaj, pred čemer se pravzaprav beži v zavetje mestnih parkov – težko, grdo črno jekleno konstrukcijo, ki podpira dvignjeno železniško progo, po kateri so nekoč vozili tovorni vlaki naravnost v tovarne in skladišča in je, vsaj na daleč, videti bolj opuščen ostanek minulih časov kot pa oaza sredi mesta. Do nedavna je bila nadzemna v bistvu urbani pomnik preteklosti, in to propadajoč. Številni sosedje, pa tudi Rudolph Giuliani, newyorški župan večino 90. let minulega stoletja, so komaj čakali, da jo podrejo. Giulianijevi mestni upravi, ki se je zavedala, da Chelsea postaja vedno bolj eliten in se spreminja v sosesko z galerijami, restavracijami in razkošnimi stanovanji, so se zdeli preživeli deli nadzemne, ki se vijejo dva kilometra daleč od Gansevoortove do 34. ulice (južnejši del so že pred leti podrli), grd balast. Prepričani so bili, da je treba ta preostanek drugačnega mesta odstraniti, da bi se soseska lahko do konca razvila. Še nikoli se niso javni uslužbenci tako motili. Domala deset let po tem, ko je poskušala Giulianijeva uprava podreti nadzemno, se je ta spremenila v enega najbolj inovativnih in vabljivih javnih prostorov v New Yorku in nemara v vsej državi. Črni jekleni stebri, ki so nekdaj podpirali opuščene železniške tire, zdaj nosijo nadzemni park – delno sprehajališče, delno mestni trg, delno botanični vrt. Južno tretjino, ki se začenja na Gansevoortovi ulici in sega do Zahodne 20. ulice, vmes pa seka Deseto avenijo, so odprli poleti leta 2009. To pomlad bodo odprli še drugi del, ki bo park raztegnil še za deset križišč dlje, približno kilometer daleč, do 30. ulice. Nazadnje, upajo podporniki, bo pokril še preostanek nadzemne proge.