Črno-bela Afrika
V časih, ko smo razvajeni od vsakovrstnega preobilja, otopeli od nenehnih močnih dražljajev, nas le redko še kaj zares prevzame. Zato je včasih korak nazaj pravzaprav korak naprej. Navidezni korak nazaj lahko zdrami otopele čute, prebudi zanimanje, vzburi domišljijo, omogoči osredotočenje na bistvo. Prav to je napravil Gorazd Golob v “črno-beli Afriki”, kot je poimenoval svoj fotografski projekt – gledalcu, vajenemu barvnih fotografij divjega afriškega živalstva, je ponudil njihovo črno-belo različico. “To se je zgodilo spontano,” pojasnjuje živahni 54-letni Celjan, ki pravi, da so lahko motivi na barvnih fotografijah videti kičasto.
Samec črnega nosoroga je po kopanju v reki zavzel ponosno držo in zasijal v blatni preobleki. Predvsem zaradi izgube življenjskega prostora in divjega lova je to skrajno ogrožena vrsta. Na Kitajskem je bil njegov rog že pred več kot 3000 leti v rabi za izdelavo pivskih kup, tradicionalna kitajska medicina pa mu še vedno pripisuje izjemne lastnosti.
“Pred kratkim sem se vrnil iz Tanzanije, kjer smo obiskali krater Ngorongoro, in eden od udeležencev potovanja je med pregledovanjem fotografij rekel: ‘Nihče mi ne bo verjel, da barv nisem čisto nič popravljal.’ Bilo je po dežju, savana je cvetela, vsepovsod so bile rože, kot da bi jih narisal … Taka je Afrika, ko se pokaže v najmočnejših barvah. Sčasoma pa ugotoviš, da barve jemljejo pozornost, da se z njimi izgublja duša živali, ki si jih fotografiral. Ugotoviš, da je prava izčiščenost sporočila v črno-beli fotografiji, v jasnem kontrastu svetlobe in senc.” Golob, ki se je s fotografijo zbližal, ko je bil srednješolec, že dolgo vodi na fotosafari ljudi, ki jih privlači črna celina.
“Svet je velik in raznolik, meni je lepo povsod, kamorkoli grem. Ampak Afrika je nekaj posebnega. Ne pusti te ravnodušnega. Lahko jo zasovražiš, lahko se čisto zaljubiš vanjo, ne moreš pa ostati brezbrižen.” Tudi njegove žene ni pustila hladne, potem ko mu jo je pred nekaj leti vendarle uspelo zvabiti v Zambijo. “Pred tem mi je vedno govorila: ‘Ah, ti in ta tvoja Afrika! Saj vse to lahko vidiš na televiziji!’ Ko smo se vrnili in gledali posnetke s poti, pa je nekaj časa tiho gledala in potem s čisto drugačnim glasom rekla: ‘Glej to Afriko!’” v z a d n j i h 30 l e t i h je Golob prekrižaril svet po dolgem in počez, a mu je iz več razlogov črna celina najbolj pri srcu.
Slon, več ton težka žival, je za marsikoga kralj savane. Bližnje srečanje z njim zbuja strahospoštovanje. Kmetje, ki jim sloni uničujejo pridelek, skušajo to preprečiti in pri tem so smrtne žrtve na obeh straneh. Kadar so žrtve turisti, je to skoraj izključno posledica neznanja in nespoštovanja. Slon vsiljivcem pred napadom nakaže, da je bolje, da se čim prej umaknejo.
“Ko pridem v Afriko, se mi zdi, kot da bi mi s hrbta potegnili težek plašč. V Evropi je strogo predpisano, kaj lahko počneš in česa ne smeš. Tam je tega veliko veliko manj. Res je več nevšečnosti in tudi nevarnosti, ampak ti si tisti, ki je odgovoren zase, življenje imaš v svojih rokah. Ti si tisti, ki lahko napravi pametno ali pa neumno potezo, ki se odloči dobro ali slabo, ki stopi v stik z domačini ali pa se jim raje izogne.
Jaz stike hitro navežem, stvari rad obrnem na šalo … Ljudi obravnavam kot sebi enake, brez vzvišenosti, ki je med obiskovalci Afrike kar pogosta. Ko ti naslednji dan že od daleč mahajo, se smejijo in so iskreno veseli, da te spet vidijo, je občutek res dober.” S številnimi vozniki in vodniki, ki so ga spremljali, je še vedno v stikih. “Pošiljamo si fotografije, se pozanimamo, kako je z nami in našimi družinami …” Pravi, da so občutja, ki ga prevevajo na potovanjih, in stiki z ljudmi najdragocenejši. Dragocenejši od fotografij, ki jih posname.