Cena bogastva

Prvi otrok vojak stopi iz grmovja s kalašnikovko v eni in prgiščem svežih vršičkov marihuane v drugi roki. Fantu, verjetno jih ne šteje več kot 14 ali 15, igra na obrazu širok, bedast, objesten nasmeh, kot da bi bil ravnokar kaj izmaknil – kar verjetno tudi je – na glavi pa ima nataknjeno žensko lasuljo z umetnimi kitkami, ki mu segajo do ramen. V nekaj sekundah se iz goste zelene zarasti, ki nas obdaja, prikaže celoten vod – kakih deset do zob oboroženih mulcev, oblečenih v oguljene maskirne hlače in umazane majice, zapre rdečo netlakovano cesto pred nama. Najin mali Toyotin tovornjak nenadoma obstopi gruča vojačkov in mu prepreči
nadaljevanje poti.

To se je zgodilo na cesti, ki vodi v Bavi, rudnik zlata pod nadzorom upornikov na divjem vzhodnem obrobju Demokratične republike Kongo. Kongo je največja država podsaharske Afrike in na papirju ena najbogatejših. Prav nesramno je obdarjena z diamanti, zlatom, kobaltom, bakrom, kositrom, tantalom in še marsičim drugim – z naravnimi viri, vrednimi bilijone evrov. A zaradi vojne, ki ji kar ni videti konca, je to ena najrevnejših in najbolj razdejanih držav na svetu. To je slišati protislovno, dokler ne ugotovite, da rudniki pod nadzorom milic v vzhodnem Kongu oskrbujejo s surovinami največje svetovne elektronske in draguljarske družbe, hkrati pa vzdržujejo vsesplošno nasilje in korupcijo. Prav lahko, da se nekje v vašem prenosnem računalniku – ali fotoaparatu ali igralni konzoli ali zlati ogrlici – skriva kanček bolečine iz Konga.

Rudnik v bližini vasi Bavi je zelo nazoren primer. Nadzoruje ga trebušat vojaški poveljnik Cobra Matata, čeprav je izraz “nadzoruje” morda malce pretiran. Tam ni nikakršnih prepoznavnih bojnih črt, ki bi jasno zarisovale, kje se konča vladni nadzor in začne Cobrovo ozemlje. Obstajajo le nejasne, zabrisane stopnje vpliva: nekje pod mangovcem poležava nekaj pripadnikov kongovskih vladnih sil, morda tri kilometre naprej ob cesti se zakaja nekaj Cobrovih otrok vojakov, vmes pa nič razen prostrane, neposeljene, bujno zelene divjine.

“Sigara! Sigara!” se derejo otroci vojaki, da bi prišli do cigaret. S fotografom Marcusom Bleasdalom jim jih skozi okno hitro zmečeva za nekaj prgišč in mrzlične ročice jih v hipu razgrabijo. Kot kaže, to zadostuje – skupaj z nekaj zmečkanimi bankovci po tisoč kongovskih frankov, vrednimi manj kot pet evrov. Potem nadaljujevavožnjo, cijaziva se po izčrpavajoče luknjasti cesti, mimo vasi s slamo kritih kolib in nasadov bananovcev. V daljavi kipijo v nebo visoke gore.Ko prispeva v Bavi, prisedeva k vaškim starešinam in načneva pogovor o zlatu. Svetovne cene zlata so zdaj štirikrat višje kot pred desetimi leti, vendar v vasi ni videti nikakršnih znamenj razvoja ali na novo zagotovljene blaginje. Bavi ni prav nič manj razdrapan kot katerakoli druga vas v vzhodnem Kongu: ob cesti se stiska gruča okroglih kolib, stojnice na trgu so zbite iz palic, prodajalci brezvoljno ponujajo oblačila iz druge roke, po prstenih stezah pa se opotekajo možje steklenih pogledov, ki smrdijo po doma zvarjeni alkoholni brozgi. Ni elektrike ali tekoče vode in starešine pravijo, da bi potrebovali zdravila in šolske knjige. Otroci so bosi, njihovi trebuhi pa od podhranjenosti ali glist ali obojega napihnjeni kot baloni.