Čas za obračun

Križali so ga, je dejala Um Mohammed, skozi špranjo v črnem nikabu so ji kukale črne oči. Bila je vdova, stara med trideset in štirideset leti, z dvema majhnima otrokoma. Tistega jutra se je na begu pred nevarnostjo in popolno zmedo znašla v zbornici osnovne šole v soseski Krater v Adnu, pristaniškem mestu na jugu Jemna. Njena otroka – desetletni Ibrahim in sedemletna Fatima – sta po turško sedela na lesenih stolih zraven nje in me plaho gledala.

Šola je bila spremenjena v središče za pregnance – v pritličju in dveh nadstropjih okoli netlakovanega dvorišča, nastlanega s smetmi, se je gnetlo kakih 530 moških, žensk in otrok. Po hodnikih so dečki brcali nogometno žogo, ne da bi jih motili umazanija ali zatohla vročina. Na desetine novih prišlekov je čakalo, da se bodo prijavili pri prostovoljcu, ki je vtipkaval njihova imena v zaprašen prenosnik.

Um Mohammed je bila preveč preplašena, da bi razkrila svoje pravo ime, a spet ne toliko, da ne bi povedala, kaj si misli. Na mobilnem telefonu mi je pokazala video, ki ga je posnela tri tedne prej, minulega januarja, ko je skočila domov v Zinjibar po nekaj svojih stvari. Prikazoval je bradatega moža, obešenega na ulično svetilko, roke je imel pribite na leseno prečko. Z vreščavim glasom, ki ji ga je dušila črna tkanina pred obrazom, je pripovedovala, da je bil možak pripadnik Al Kaide, ki so ga obdolžili vohunjenja za jemensko vlado. “Tri dni je visel tam. To je bilo svarilo ljudem: vsak izdajalec bo takole končal.”