Čarobni, znameniti in tatinski

V ustju Amazonke kraljujejo rožnati delfini
– naj veljajo za duhove, ki so sposobni
spreminjati videz, ali za nadlogo, s katero
imajo opraviti ribiči. A to območje se
spreminja in prihodnost največjega
sladkovodnega delfina na svetu je negotova.

Te sladkovodne živali so navihani varuhi vodnega kraljestva, ki lahko privzamejo človeško podobo, si čez dihalno odprtino poveznejo pokrivalo in zvabljajo ženske v svoja podvodna domovanja. Pogosto prihajajo tudi v bližino obale, v plitvine, obarvane s taninom, in kradejo ulov iz ribiških mrež.

Od šestih vrst sladkovodnih delfinov samo dve ne živita v Aziji. Obe sta endemični v Južni Ameriki, v porečjih Amazonke in Orinoka. To sta rožnata orinoška pliskavka (Inia geoffrensis) – špansko boto ali bufeo (življenjsko območje je prikazano na spodnjem zemljevidu) – in tucuxi (Sotalia fluviatilis), njen manjši, sivi bratranec. Obe vrsti sta uvrščeni med ogrožene, saj sta njuni populaciji zadnja leta doživeli občutno zmanjšanje zaradi ribolova, gradnje jezov in suše.

Znameniti boto je slavnejši, morda zaradi nenavadnega videza – rožnatega telesa, melonaste glave in zobatega gobca, zaradi katerega je videti, kot bi bil nasmejan. V deževni dobi, ko se gladina Amazonke dvigne tudi za 12 metrov, spretno krmari po labirintih potopljenih dreves. Je tudi največji od vseh vrst sladkovodnih delfinov na svetu, saj lahko samec v dolžino meri 2,7 metra in je težak 180 kilogramov. Med gibanjem in pri iskanju plena se zanaša na vid in eholokacijo. Za zaznavanje ovir v neposredni bližini uporablja tudi drobne ščetine na gobcu, še posebej, kadar se znajde v kalni vodi.

OHRANJANJE “PREMIRJA” MED LOKALNIMI RIBIČI
IN REČNIMI DELFINI JE SAMO DROBEC
V PRIZADEVANJIH ZA VARSTVO
TE SLOVITE AMAZONSKE VRSTE.

Morski biolog Fernando Trujillo, prejemnik Rolexove nagrade za najboljšega raziskovalca National Geographica leta 2024, je življenje posvetil preučevanju in varovanju južnoameriških rečnih delfinov. Skupaj z naravovarstveno analitičarko Mariano Paschoalini Frias in veterinarko Marío Jimeno Valderrama, ki sta prav tako raziskovalki National Geographica, vodi skupinske odprave za ugotavljanje zdravja delfinov in spremljanje stanja njihovih širših populacij – s tem pa tudi zdravja ekosistemov, v katerih živijo. Močne populacije delfinov so tam, kjer jim zdrave populacije rib zagotavljajo dovolj hrane. Tam, kjer so delfini v slabem stanju, se navadno dogaja kaj nezaželenega – naj gre za visoko temperaturo vode tik pod gladino, na novo postavljene jezove, ki ovirajo selitve, ali onesnaženost njihovega življenjskega prostora z živim srebrom, odtekajočim v vodotoke.

V tem pogledu, rad reče Trujillo, so rečni delfini “ambasadorji varovanja Amazonke”. Lokalno in globalno si prizadeva spodbujati občutek kolektivne odgovornosti za blaginjo teh živali in zdravje njihovega okolja. V majhnih ribiških skupnostih je pomembno tudi spreminjanje pogleda nanje. “Ko ribiče vključimo v lovljenje delfinov za ugotavljanje njihovega zdravja, začnejo nanje gledati popolnoma drugače kot prej, saj vidijo, kako zelo pazljivo jih lovimo,” pravi Trujillo. “V njih se prebudi sočutje do teh živali.”