Čarobni svet niti

“Pri nas gre klekljanje iz roda v rod,” pravi Aleksandra Pelhan, ki na čipkarski šoli poučuje že 36 let. “Zdaj je tu Nika,” pokaže na sedemletno punčko, “učila pa sem že njeno mamo.”

Za tekmovanje, ki poteka v času idrijskega čipkarskega festivala junija vsako leto, morajo deklice čim lepše sklekljati trakec. Na zunanji črti trakca so narisane pičice – postavke, prav tako na notranji, in če se zmotijo na petih notranjih ali zunanjih, so zapravile priložnost. “Hakeljc pri teh ta mičkenih je, da zamenjujejo postavke,” pravi. “Jih kdaj vprašate, zakaj klekljajo?” sem radoveden. “Ne, tega pa ne,” se začudi nad vprašanjem Pelhanova, ki je tudi sama začela klekljati pri šestih letih. “Takrat so otroke vpisovali, ker so rekli, da mora vsaka Idrijčanka znati klekljati.” Pouk v čipkarski šoli že na prvi pogled ni tako strog kot v navadni šoli. Spominja na popoldansko varstvo, otroci, v času mojega obiska same deklice, se nagnetejo okrog učiteljice, da bi imeli čim krajšo pot do nasveta, ko se kaj zaplete. “Pri nas se veliko pogovarjamo,” se nasmehne Pelhanova. “Pri nas umirajo hrčki in mucki se rojevajo pa vedno zvem, koliko teličkov imajo v štali.

Mislim, da otrokom tega manjka, ker v šoli, saj jih je v razredu tudi do 28, tega ne morejo. No, dekleta, zakaj klekljate?” se obrne k učenkam. “Zato, k’ je tud’ mami,” pravi prva, ne da bi dvignila pogled od bule oziroma blazine, ki je pri idrijskih klekljaricah polnjena s fino žagovino in na katero se pripne vzorec z bucikami. “Zato, k’ je tud’ mami,” pravi naslednja in vse za njo. Čipkarska šola v Idriji deluje od leta 1876 in je tako najstarejša nepretrgano delujoča čipkarska šola na svetu. Po njenem programu se v prostem času štiri ure na teden vsako leto izobražuje 400 učenk oziroma učencev – med njimi je tudi kakšnih 20 fantov. “Generacije se menjajo, življenje se spreminja,” pravi ravnateljica Metka Fortuna. “Dandanes ima otrok na voljo nešteto možnosti, kam se lahko usmeri v prostem času. Zato se močno trudimo, da se otroci vpišejo k pouku, da se učijo, da ostanejo v čipkarski šoli.” Čipkarsko šolo imajo tudi v Žireh in Železnikih, sploh prva pri nas pa je bila v Ljubljani, in sicer že leta 1763, a je delovala le do leta 1768. Je pa Idrija eden tistih krajev v Sloveniji, kjer so se čipke izdelovale manufakturno, podobno kot na širšem območju Žirov, Železnikov oziroma v Selški in Poljanski dolini, tudi na Vrhniki, Črnem Vrhu, Vojskem in Cerkljanskem.

Prav zaradi idrijskih in drugih slovenskih klekljaric si lahko zdaj Slovenija prizadeva za vpis slovenske čipke na Unescov seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine. “Klekljanje bomo povzdignili v spomenik državnega pomena – to pomeni nesnovno dediščino posebnega pomena,” razloži pojem Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija. “Gre za priznanje dediščini, v tem primeru znanju in veščini izdelovanja klekljanih čipk, da še vedno obstaja in da se razvija.” Čipkarska šola v Idriji je preživela do danes, čeprav je bila že nekajkrat na robu zaprtja. Nazadnje leta 1976, ko se je morala takratna ravnateljica Draga Urbas zelo potruditi, da so jo priključili srednješolskemu izobraževalnemu centru, današnji Gimnaziji Jurija Vege v Idriji, in jo s tem rešili. Zanimanje za tradicionalne izdelke klekljaric je plahnelo in zdelo se je, da bo z generacijo, ki je še klekljala za izginjajoči trg, zamrlo tudi klekljanje. Če je hotelo preživeti, se je moralo spremeniti. Dr. Janez Bogataj, profesor etnologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, je v “živo” spremljal to preobrazbo. “Moja ljubljanska babica,” pove, “je imela pred začetkom druge svetovne vojne šiviljski salon s 25 zaposlenimi v ljubljanskem Nebotičniku in je imela svojega dobavitelja čipk iz Idrije in Žirov, in ko je pri 96 umrla, smo našli cele svežnje čipk, različnih vzorcev za posteljnino, vse ročno sklekljano.”

Idrijska šola je najstarejša brez prekinitve delujoča šola izdelovanja čipk na svetu. V njej so se izobraževale že klekljarice na fotografiji izpred prve svetovne vojne (zgoraj), izobražujejo pa se tudi današnji otroci, med njimi tako kot takrat seveda večina deklic.

Ko je klekljanje v sedemdesetih letih zašlo v krizo, ga je že spremljal poklicno. “Država je bila takrat dovolj bistra in je poskrbela, da se šola ni zaprla, hkrati pa je tako pripomogla, da so začeli čipko vrednotiti ne samo kot prt, ampak je postala grafika, dekoracija, vrhunski uporabni izdelek. Za to je zaslužna tudi takrat razvijajoča se moda poslovnega in protokolarnega obdarovanja. Vzporedno s tem je obstajalo samouško izdelovanje vzorcev in čipk, ampak to so bile različne lastovke, cerkvena ikonografija, skratka v glavnem čipkarski kič.” Kljub nekaterim osamljenim avtorskim poskusom se je pravi premik zgodil šele, ko so prva dekleta iz čipkarskega okolja začela študirati na Oddelku za oblikovanje tekstilij na Naravoslovno- tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. “Z njimi je čipka postala marsikaj, predvsem pa izvirno avtorsko delo,” pove profesor. In doda: “To je pravzaprav formula, kako bi morali delati na vseh tradicionalnih rokodelskih področjih.”

Pripomočki: košarica, blazina, kleklji, na papirju narisan vzorec, sukanec in nerjaveče bucike. Pa spretni prsti … Fotografija je bila posneta v tehniki večkratne ekspozicije.

V Ljubljani na Krakovski ulici je trgovinica, ki je obenem tudi delavnica z napisom Idrijska čipka. Na drugi strani Cojzove ulice, ki na tem koncu Ljubljane razmejuje območje z visokimi in malo znosnejšimi najemninami. V njej sedi Tina Koder, nekoč ena od tistih punčk, ki so z velikimi očmi klekljale trakce za nastope na državnih tekmovanjih. Na steni edinega prostora je napis: Čipka je kot šepet. Lahko ga slišiš, da bi pa zares razumel, moraš priti bliže. Potem ko je končala čipkarsko šolo, je šla na idrijsko gimnazijo in nehala klekljati. Šele med študijem oblikovanja tekstila se je vrnila k čipki, pravzaprav zaradi spodbud profesoric, ki so zaznale prihajajoče težnje sodobne, avtorske klekljane čipke. Tako je za diplomo izdelala serijo oblačil s klekljanimi čipkami po lastnih vzorcih in se od leta 2006 kot samostojna ustvarjalka v kulturi ukvarja samo s tem. “Uporabljam tehnike, značilne za idrijsko čipko, tisto, kar je pri mojem delu moje in sodobno, pa so vzorci in pogosto tudi namembnost izdelkov. Veliko se ukvarjam s tem, kako danes živimo, kaj uporabljamo, kaj ženske sploh nosimo. Uporabljam barve, zelo rada izdelujem tridimenzionalne izdelke, pri katerih najprej naredim krojček, potem pa na podlagi tega vzorca čipko.”

Izdeluje nakit, modne dodatke, stvari za dom in se že nekaj časa ukvarja tudi s prirejanjem tečajev klekljanja. Številne ženske, ki so kupovale pri njej, so jo spraševale, kje bi se lahko naučile klekljati, pa je organizirala skupine po štiri, ki se zdaj sestajajo tam na začetnih in nadaljevalnih tečajih, na katerih klekljajo po njenih vzorcih. “Hecno se mi zdi, da pridejo na te tečaje ženske mojih let, tiste, za katere bi rekla da so najbolj zaposlene, s službo in majhnimi otroki,” pravi Kodrova. “Klekljanje vzamejo kot sprostitev. Tri med njimi so zaposlene na Institutu Jožef Stefan, naravoslovke, dve kemičarki in ena iz fizike, in pravijo, da je klekljanje zanje nekakšna protiutež službi.” Na drugem koncu sveta, v New Yorku, nastajajo čipke Mance Ahlin, ki pripovedujejo podobno zgodbo, le da so v primerjavi s Tininimi gigantskih razsežnosti. Tako je slovenska arhitektka in oblikovalka, ki ustvarja v Velikem jabolku, iz več kot kilometer dolge konopljene vrvi v dobrem mesecu z uporabo kladiva in žebljev “sklekljala” čipko, ki zdaj pregrajuje tamkajšnjo sredozemsko restavracijo. Ahlinova, ki izvira iz žirovske vasice Izgorje, je nekdanja učenka čipkarske šole, seveda tiste v Žireh.