Čarobna moč lutke

LUTKE SO STALNICA V NAŠI ZGODOVINI
IN NAŠEM ŽIVLJENJU.
ŽE OD TRENUTKA, KO SE JE JAMSKI ČLOVEK
OB OGNJU ZAČEL IGRATI S SENCAMI,
SE ČLOVEŠKO ŽIVLJENJE
PREPLETA S TEM ŽIVLJENJEM NEŽIVEGA.

Čarobnost lutke je vedno znova v njeni izjemni sposobnosti, da premosti vrzel med neživim predmetom in živahnim pripovedovalcem zgodb. Lutka, izdelana iz materialov, ki nas obdajajo v vsakodnevnem življenju, pod prsti lutkovnih ustvarjalcev stopi na pot preobrazbe. Ti izurjeni mojstri ji vdihnejo gibanje, glas in osebnost, tako da lutka pleše, se smeji, joka in govori. Lutkarjeva nevidna roka usmerja vsako subtilno kretnjo in izraz ter ustvarja tako prepričljivo iluzijo, da z veseljem opustimo dvom in gledamo na lutko kot na živo bitje. Lutke utelešajo bistvo domišljije, saj manifestirajo like, ki nas spominjajo na brezčasno čarobnost pripovedovanja zgodb, kjer lahko tudi najmanjši lik posreduje velike pripovedi in univerzalne resnice, očara naše čute in navdihne sanje.

A najprej se mora to sploh zgoditi. Izdelava lutke je osupljiva mešanica spretnosti, umetniškega znanja in tehnoloških možnosti. Življenje lutke se začne z likovno zasnovo, pri čemer je treba upoštevati njen značaj, ki naj se kaže po vizualni plati, gibanje in predvideno rabo, torej animacijo. Glede na to, da je lutka tako izrazito pogojena s svojim vizualnim, je za avtorja likovne podobe nujno razmišljanje, kako na njeno estetiko pripeti ustrezno vsebino. Sta vsebina in materialnost lutke sinhroni? In če nista, zakaj nista in kako lahko to potenciramo? Tu gre za enako vprašanje kot pri dramskem igralcu. V kakšnem odnosu sta telo in misel? Kljub temu obstaja razlika: ker je lutkina telesnost v ospredju, je pomembno razmišljati o potenciranju sporočilnosti prek njene materialnosti in o iskanju polnovredne vsebine skozi lutko samo raje kot skozi besedilno naracijo. Te materije tako ne moremo razumeti kot nečesa, kar samo čaka, da se mu od zunaj vdahne pomen. Nasprotno, že sama bitnost materije ima potencial za njen pomen.

Ko je ta zasnova končana, lutkovni tehnologi izberejo materiale za izdelavo – tkanino, peno, les, mavec, tudi steklo ali glino. Osnova za lutko je pogosto les, lutkovni tehnologi ga rezbarijo v želeno obliko, pomagajo si s strojnim orodjem, brušenjem, nato pa z natančnejšim manjšim orodjem lutki vdihnejo podrobnosti. Ključna je tudi notranja struktura – skrbno izdelana, da omogoča nadzorovano gibanje; k njej lahko sodijo členasti sklepi, žica ali zapleteni mehanski sistemi za bolj kompleksne lutke. To nas pripelje do vodila, s katerim animator nato lutko animira: pri marioneti je to vaga, na katero so navezane niti, pri namizni lutki je to lahko ročaj na njenem hrbtu … Ta metamorfoza govori o širši človeški zmožnosti, da v vsakdanjih stvareh najdemo čarobnost, da z ustvarjalnostjo iz navadnih stvari naredimo izjemne.

Magija lutke se začne v lutkovnem ateljeju, kjer mojstri, po izobrazbi kiparji,
slikarji, mizarji … iz različnih materialov začnejo snovati podobo lutk,
ki bodo nato oživele v rokah animatorjev.

Slovenski lutkar prav s tega vidika postane presežen že na začetku svoje poti. Milan Klemenčič (1875–1957), slovenski pionir v številnih pogledih (med drugimi je bil tudi začetnik slovenske barvne fotografije), se je s svojim Malim marionetnim gledališčem (1910–1914; 1917) leta 1910 zapisal v zgodovino kot oče slovenskega lutkarstva. Takrat je v svojem skromnem domu v Šturjah pri Ajdovščini začel uprizarjati miniaturne predstave na odrčku s portalom, velikim le 40 x 23 centimetrov. Njegove marionete, velike le 10 centimetrov, so presunljive. Detajlirane in čarobne, precej norčave, a globoko povedne. Čarobnost Klemenčičevih miniaturnih marionet se izriše v njihovi izvrstni izdelavi, presunljivem spletu med majhnostjo in detajlom, ki zbudi potenciran občutek čudenja in domišljije. Z njimi se je rodilo slovensko lutkarstvo, 22. decembra 1910 z uprizoritvijo predstave Mrtvec v rdečem plašču. Lutkarstva se je lotil inovativno in postavil temelje za prihodnje rodove lutkarjev, s tem pa vzpostavil bogato tradicijo, ki se razvija še danes. Ta miniaturna čudesa nas s svojo brezčasno privlačnostjo – pa najsi bo kot kopije v novih predstavah ali kot muzejski eksponati – vabijo k brezmejnim možnostim, ki se ponujajo ustvarjalnemu duhu.