Čar mestnih parkov

Nekaj čarobnega je bilo v radostnem občutku, da nisem povsem izgubljen, čeprav nisem točno vedel, kje sem. Hodil sem po brezpotju ob potoku brez imena v severovzhodnem Ohiu in se kobacal čez debla podrtih dreves v grapi, ki jo je izdolbel v krušljivi skrilavec. Voda se je razlivala čez nizke pragove, motna od usedlin. Na valovih in med listjem dreves je pobliskavala sončna svetloba. Ko sem se sezul in sem bos čofotal po tolmunčkih, sem čutil, kako mi je med nožnimi prsti mezelo hladno blato. Iz daljave tik za vzpetino so do mene v valovih prodirali zvoki mesta. Civilizacija je bila čisto blizu, a se je vendarle zdela zelo daleč. Prav zato so mestni parki tako čudoviti. Bil sem v odrastku narodnega parka Cuyahoga Valley, ki je na zemljevidu videti kot packa črnila, razlita med mrežo pravokotno sekajočih se cest in ulic v somestju Clevelanda in Akrona.

Osrednje mesto v parku ima reka Cuyahoga, nekdaj pojem uničenega okolja. Bila je tako zelo onesnažena, da se je nekoč zaradi kupa odpadkov, prepojenih z nafto, dobesedno vnela. Pet let pozneje, leta 1974, so razglasili narodni park. To je bila sprva predvsem simbolična poteza, potem pa je začela zvezna vlada v plitvi, ozki dolini kupovati zemljišča in park se je postopoma širil. Veličina narave se v njem razkriva na različne načine, a v majhnih odmerkih. V gozdu so skrite pečine iz peščenjaka. Dvorišče nekdanje mehanične delavnice je danes močvirje, ki so ga ustvarili bobri z zajezitvijo starega kanala. Kjer je bila nekoč košarkarska dvorana kluba Cleveland Cavaliers, je široka planjava, na kateri so razmere ugodne za opazovanje ujed. Grajeni in naravni svet se prepletata in tekmujeta za pozornost kolesarjev, pohodnikov in tekačev, ki se srečujejo na nekdanji vlečni poti ob opuščenem kanalu. Taki so sodobni mestni parki. Drugače kot natančno zamejene javne površine, ki so jih uredili v preteklosti, so ti parki nastali na odsluženih mestnih zemljiščih: osamljenih zaplatah gozda, v opuščenih vojaških oporiščih in na letališčih, ob zadrževalnikih padavinske vode, železniških progah in mostovih, na krajih, kjer so koščki zemljišč skrpani skupaj kot pri krpanki ali nanizani drug za drugim kakor na ogrlici.

Angleški vrt, Muenchen, Nemčija

Z novimi rešitvami se poigravajo po vsem svetu. Železniški parki, ki jih je navdihnil priljubljeni park High Line, urejen na opuščeni trasi železniške proge v New Yorku, so zdaj kot mestne posebnosti zaživeli v Sydneyju, Helsinkih in drugih mestih. V Singapuru urejajo umetni deževni gozd na letališču Changi. Na obrobju Ciudáda de Mexica načrtujejo velikanski park na območju jezera Texcoco, ki je bilo nekoč veliko večje, kot je danes. Prevzet sem zaradi brezmejne inovativnosti, strast, ki jo v te parke prinašajo ljudje, pa me navdaja z energijo. Med raziskovanjem mi je postalo jasno, da mestni parki niso nadomestek za velikanske in pogosto odročne naravne parke, namenjene varovanju naših najveličastnejših gozdov, gora in kanjonov. Imajo drugačen namen; res pa je, da potrebujemo ene in druge. NEKEGA VROČEGA in mrčastega popoldneva sem se odpravil na sprehod po šest kilometrov dolgem parku Cheonggyecheon ob ljubkem potoku, ki se s tiho odločnostjo vije skozi središče Seula. V predindustrijski dobi so se ob potoku shajali zaljubljenci in ženske so v njem prale perilo. A po korejski vojni je med gospodarskim razcvetom, ki ga je doživljal Seul, zaradi širjenja barakarskih naselij in onesnaževanja potok postal prava greznica. Leta 1958 so čezenj položili cesto. Nadzemna avtocesta, ki so jo dogradili leta 1976, ga je dokončno pokopala. Tako bi bilo nemara še danes, če ne bi Cheonggyecheon po srečnem naključju in zaradi politike doživel popolne preobrazbe. V 90. letih minulega stoletja je skupinica, v kateri so bili tudi znanstveniki in inženirji, dala pobudo za oživitev potoka. Domislili so se, kako ga hidrološko urediti in rešiti prometno zagato, ki bi lahko nastala po odstranitvi avtoceste in ceste pod njo.

Park Guell, Barcelona, Španija

Po njiju je vsak dan vozilo več kot 170.000 vozil. “Menil sem, da težava ni v denarju, pač pa v volji,” je dejal Noh Soo-hong, profesor okoljskega inženiringa na Univerzi Yonsei in eden prvih podpornikov projekta. Uspeh bi lahko zagotovil le vpliven vodja, tega pa niso imeli. Potem se je projektu pridružil Lee Myung-bak, nekdanji vodstveni delavec v gradbeništvu. Njegovo podjetje je bilo glavni izvajalec pri gradnji avtoceste. Obnova potoka je bila najpomembnejša zaveza iz uspešne predvolilne kampanje ob kandidaturi za župana Seula leta 2002 (pet let pozneje je bil izvoljen za predsednika Južne Koreje). “To je bila zelo nevarna zamisel,” je dejal Hwang Kee-yeon, prometni inženir, ki je pomagal pri snovanju načrta. “Lee Myung-bak se je odločil: ‘Jaz sem zgradil to cesto. Zdaj je čas, da jo odstranim.’” Projekt, ki je vključeval obnovitvena dela velikanskih razsežnosti in je bil vreden 335 milijonov evrov, so začeli uresničevati leta 2003. Najprej so podrli nadzemno avtocesto. Zatem so odstranili še cesto, ki je bila speljana po tleh, neposredno nad potokom. Kot številne obnove tudi ta ni vzpostavila stanja, povsem zvestega tistemu v preteklosti. Potok je bil nekdaj nestalen, v sušnih mesecih je po strugi komajda curljala voda, med poletnim monsunom pa je narasel.

St.James Park, London

Zaradi črpalnih postaj, ki vsak dan prečrpajo 120.000 kubičnih metrov vode iz reke Han, zdaj zanesljivo in vztrajno žubori. “Ljudje kritizirajo, da je to umeten potok ali nekaj, podobnega akvariju,” mi je povedal Lee In-keun med sprehodom ob zgornjem toku Cheonggyecheona. Steze ob njem so bile polne ljudi, ki so uživali ob pogledu na vodo in navdušeno kazali krape, ki so lenarili v globljih tolmunih. Po raziskavah sodeč potok v soparnih seulskih poletjih hladi ozračje. Lee je nadziral projekt obnove in ne oporeka trditvi, da je Cheonggyecheon umeten vodotok. Vendar se mu to ne zdi tako zelo pomembno; občutek prisotnosti narave po njegovem ni nič manj pristen kot v popolnoma naravnem okolju. “Potok je mestni dragulj. Da v osrčju mesta z desetimi milijoni prebivalcev slišiš žuboreti vodo, je nekaj neverjetnega.” Tok Cheonggyecheona se začne v finančni četrti – v kanjonu, obdanem s poslovnimi zgradbami. Ko teče proti vzhodu, se bregovi razširijo, beton se umakne šopom trstja in gozdičkom z redkimi drevesi. Teče mimo bleščavih nakupovalnih četrti, ne tako uglednih četrti s trgovinami na debelo in orjaških stanovanjskih blokov, ki se dvigajo v nebo kot trdnjave. Nekje se v strugi pojavita betonska opornika. Sta ostanka nekdanje avtoceste, pomnika preteklosti in minljivosti sodobnega gradbeništva.

Številni prebivalci Seula skoraj ne pomnijo več časov, ko je potok prekrivala cesta, ko čaplje niso brezskrbno brodile po vodi in lovile rib, ko to ni bil prijeten kraj. Bil sem že pri koncu sprehoda ob Cheonggyecheonu, ko sem zaslišal pevko. Njenemu glasu sem sledil do majhnega odra pod mostom, kjer je glasbena skupina igrala poskočno korejsko skladbo z besedilom, ki mi je še dolgo odzvanjalo v ušesih. Ko pa sem izpustila roko materino in se nazaj ozrla, še sova je zajokala. Prav kakor jaz.

Več si preberite v aprilski številki revije National Geographic.

Video. Posnetek je v angleščini.