Brazilski Cerrado

Imenuje se Cerrado, kar v portugalščini pomeni ‘zaprt’, in skoraj vso človeško zgodovino je bilo to širno območje tropske savane v osrednji Braziliji odmaknjeno od preostalega sveta. Ljudje sicer živijo tam; skupine lovcev in nabiralcev, ki so skušale biti kos mogočni divjini, so se po Cerradu potikale že v kameni dobi. V kolonialnih časih so tisti, ki so bežali pred suženjstvom, pogosto izginili za hribi in tam ustanovili tesno povezane skupnosti, odkrili izbrane darove pokrajine in se naselili. Sicer pa se stoletja tako rekoč nihče ni odpravil tja.

Obiskovalce je odvračala malodane neprehodna pokrajina. Velik del Cerrada prerašča gosta gmota prepletenih zakrnelih dreves in grmičja, po katerem lazijo kače. Ni ga mogoče primerjati z bujnostjo mogočnih amazonskih deževnih gozdov na severu, zelenimi pljuči planeta. Celo nekaterim znanstvenikom, ki ga preučujejo, se zdi grd; pogosto se za tamkajšnjo grmičevnato pokrajino uporablja izraz campo sujo – ‘nesnažno polje’. Toda poglavitni razlog, da se za Cerrado ni zmenil nihče razen staroselskih ljudstev in tistih, ki so iskali zatočišče, je, da v njem nihče ni videl možnosti za zaslužek – tam ni ne tropskega lesa, ne diamantov, ne nafte. Tla so zelo kisla, smrtonosna za večino neavtohtonih rastlin, v šestmesečni sušni dobi pa pokrajino pogosto pustošijo požari. Do sredine 20. stoletja je kapitalistični svet v Cerradu videl zgolj nerodovitno goličavo, ki jo je najbolje pustiti pri miru in se za dobičkom ozreti drugje.

Direktorica narodnega parka Chapada dos Veadeiros, 37-letna biologinja Nayara Stacheski, pravi, da se boji.
Cerrado bi lahko v manj kot desetletju prišel do točke, od koder ne bi bilo več poti nazaj. “Vse to lahko postane puščava,” svari, tisti, ki jim Cerrado kaj pomeni, bodo izgubili vse. Številni brazilski znanstveniki, strokovnjaki za Cerrado, se na splošno strinjajo: pohod napredka in silo potrošništva je težko upočasniti, kaj šele ustaviti. “Nisem optimističen,” pove Guarino Colli, profesor ekologije na Univerzi v Brasílii, ki v Cerradu preučuje kuščarice in kače. Meni, da bi nas
moralo bolj kot za znamenita območja, kakršno je amazonski deževni gozd, za katerega so ljudje pripravljeni darovati denar in se boriti, da bi mu zagotovili varstvo, skrbeti za manj znana, ranljiva območja, ki lahko odločajo o naši prihodnosti. S tem, kako bomo ravnali s Cerradom, bomo pokazali, kako bomo ravnali z večino sveta. Po navedbah Nacionalnega gibanja za varstvo Cerrada je ogroženo “življenje vsakega bitja”.

Preprostih rešitev ni. Vsi si želimo poceni dobrin; če ne bomo kmetovali v Cerradu, bomo morali drugje. Osem milijard ljudi je treba nahraniti vsak dan. Sleherna država si prizadeva za gospodarsko rast. Nihče ni kriv in hkrati smo krivi vsi. “Vsak od nas je delno odgovoren za opustošenje Cerrada,” trdi Colli. Povpraševanje po soji naglo narašča in širjenje kmetijskih površin se bo skoraj zagotovo nadaljevalo. Skušnjava poceni hamburgerjev je velika. Verjetno bo Cerrado kraj, ki ga bo le malokdo zares pogrešal – dokler ne bo za vedno izginil.

Toda prava skrivnost je nekaj, kar je očem skrito. Prst v Cerradu sega zelo globoko, ponekod celo do 25 metrov, in številne rastline, da bi preživele sušno dobo in požare, poženejo obsežne koreninske sisteme. Velika večina tamkajšnje biomase je podzemna. Nekatera drevesa, ki so nad zemljo videti kot zakrneli ograjni stebrički, imajo pod zemljo močne in debele korenine. Biologi, ki preučujejo ta skriti svet, Cerradu pravijo na glavo obrnjeni gozd. Ekološki pomen tega podzemnega sveta je neprecenljiv. Je velikanski ponor ogljika, v koreninah globoko pod površjem zadržuje milijarde ton ogljikovega dioksida.

Globoka prst deluje tudi kot goba. Cerrado zbira in shranjuje sezonske padavine v ogromnih podzemnih komorah. Čim več zemljišč se izkrči na površju, tem manj vode ta zadržujejo pod njim. Geologi poročajo, da ti vodonosniki napajajo izvire osmih večjih porečij v Južni Ameriki od 12. V podzemne zbiralnike v Cerradu se steka voda z vse celine. Za Amazonijo rečemo, da so tam pljuča Brazilije, Cerrado je njeno srce.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.