Borec za človekove pravice

TOMO KRIŽNAR, 1954, ima diplomi iz ekonomije in strojništva, a je javnosti znan po drugih stvareh. V 80. letih minulega stoletja se je začel uveljavljati kot avtor potopisov, nastalih med dolgimi popotovanji po svetu s kolesom. Zadnjih 15 let je skoraj povsem osredotočen na težave temnopoltih prebivalcev Sudana. O njih piše članke in knjige, snema dokumentarne filme, ki na festivalih dobivajo nagrade, lobira med politiki, aktivisti, človekoljubnimi organizacijami, znanimi osebnostmi. Leta 2006 je bil posebni odposlanec pokojnega predsednika dr. Janeza Drnovška v sudanski pokrajini Darfur, kjer so bile tedaj vojne razmere. Zase pravi, da je borec za pravice vsega, kar je živo.

Na svetu je veliko pomoči potrebnih. Kako to, da ste vse svoje moči usmerili v Sudan?
Ko sem pred več kot 30 leti prvič prišel med tamkajšnje domorodce, sem bil očaran. Bili so animisti in so okrog sebe še vedno videli animo mundi, dušo sveta. Svet so dojemali celostno. Bili so bolj ekološki, kot sem bil sam, plemenitejši kot katerokoli ljudstvo, ki sem ga srečal do tedaj. Njihov svet je imel vse tisto, česar mi je doma manjkalo. Takratna očaranost je razlog za moje zavzemanje, da ta svet in ti ljudje ne izumrejo.

V čem je bistvo težav, proti katerim se zdaj borite?
V tem, da so sudanski črnci žrtev interesov Evrope, ZDA in Kitajske. Te dopuščajo, da arabski režim v Kartumu, prestolnici Sudana, še vedno bombardira in preganja v njihovih očeh manjvredna ljudstva na jugu države, ki so po odcepitvi Južnega Sudana leta 2011 ostala zunaj njegovih meja. Razlog je ekonomski: Južni Sudan ima nafto in obsežna območja rodovitne, z vodo namočene zemlje, kjer bo lahko razviti svet, ko bo treba, prideloval hrano, čez “severni” Sudan pa potekajo naftovodi do Port Sudana, od koder gre večina nafte na Kitajsko. Režim sudanskega predsednika Al Baširja, za katerim je izdana haaška tiralica, Zahodu in Kitajski omogoča nemoteno uveljavljanje teh interesov. Zato ne napravita nič, kar bi spremenilo razmere.

Domačine ste oskrbeli s kamerami, tako da lahko s posnetki seznanjajo svet, nameravate pa jim dostaviti tudi majhne leteče kamere. Ja, strah napadalcev, da bi jih na posnetkih prepoznali, je že zmanjšal število napadov in preprečil marsikatero grozodejstvo. Leteče kamere pa bodo domačinom omogočale pregled terena od zgoraj in pravočasen umik. Vsaj pred napadalci, ki prihajajo po kopnem.