Bojevita kraljica noči

MED DUCATOM EVROPSKIH SOV KOZAČA
SODI MED NAJVEČJE. MARSIKJE
JE DANES NI VEČ, POPULACIJA
V SLOVENIJI PA JE ZA ZDAJ ZELO VITALNA.

Kozače spadajo med ptice, pri katerih so si pari zvesti vse življenje. Veliko večino leta par preživi skupaj. Gnezdišča so navadno dupla v starih drevesih, kakršnih je zaradi načina gospodarjenja z gozdom marsikje le še malo. Prav pomanjkanje primernih gnezdišč je eden od razlogov, da so kozače ponekod po Evropi, kjer so bile nekoč razširjene, povsem izginile. Drugi razlog je lov nanje in preganjanje – sovam, ki so se skrivnostno oglašale v temnih nočeh, so ljudje v vraževerju pripisali, da so znanilke smrti. Tako si danes ponekod po Evropi, denimo v sosednji Avstriji, prizadevajo za ponovno naselitev kozač. Naloga je, kot ugotavljajo, težka in dolgotrajna – tako kot običajno, ko poskušamo kako živalsko vrsto na območju, kjer je nekoč že živela, ponovno naseliti.

K sreči ima Slovenija zelo vitalno populacijo kozač, ki je del širše dinarsko-karpatske, ene od dveh evropskih populacij; druga je feno-skandinavska. Sicer pa te ptice živijo še v precejšnjem delu Azije vse do Japonske. K temu, da so se pri nas ohranile, so prispevale različne okoliščine – prebiralna sečnja, način gospodarjenja z gozdom, pri katerem se ohranjajo stara, za gnezdenje primerna drevesa z dupli, ter obsežni gozdovi, kjer živijo te ptice. V zimskem času se iz gozdov, kjer se navadno zadržujejo od 500 do 1200 metrov visoko, včasih spustijo v nižine. Ker tu po navadi ni snega, laže pridejo do plena, ki ga večidel sestavljajo mali sesalci – miši in voluharice, poleti in jeseni pa polhi. Lovijo večinoma pozno zvečer in ponoči in se pri tem zanašajo na svoja ostra čutila, včasih pa se na lov odpravijo tudi čez dan. Mlade sove se pozimi kar pogosto približajo naseljem in tam iščejo lažji plen – podgane, golobe in podobno velike ptice. Glede na razpoložljivost plena se spreminja tudi številnost kozač.

“V letih, ko je žira na bukvah veliko, se v gozdu razmnožijo miši in voluharice, več kot sicer je tudi polhov. Ob takem obilju hrane naslednje leto gnezdi več parov, tudi jajc v gnezdih je več,” pojasnjuje povezavo med obrodom žira in gnezditvijo kozač dr. Vrezec. “Vendar je žira veliko le vsakih nekaj let, zato se tudi število gnezd in mladičev v posameznih letih spreminja.”

Ena od najosupljivejših stvari pri kozači je brez dvoma njena zaščitniška narava – je neustrašna mati. Če se gnezdu z mladiči poskuša približati vsiljivec, ga silovito napade. Ne pomišlja si napasti divje mačke, kune ali lisice, ki v mladi sovi, med učenjem letenja padli na tla, vidi lahek plen. Napade tudi medveda in celo človeka.

“Uspelo nam je posneti tak napad na človeka,” pravi Matej Vranič, avtor fotografij v članku. Pri tem nima v mislih le fotografije na strani 36, ampak tudi videoposnetke. Matej Vranič, avtor dobro sprejetega dokumentarnega filma Divja Slovenija, se je namreč že pred leti odločil, da posname film tudi o tej izjemno zanimivi ptici. “Film je tako rekoč končan. Od prvih kadrov, ki smo jih posneli, je minilo že več kot pet let. Marsikaj je šlo narobe v tem času,” pove Vranič. “Sove so gnezdile, pogojno rečeno, bolj množično le eno leto, potem ko je bilo zaradi obilja žira veliko miši. Ogledanih sem imel več naravnih gnezdišč, a so skoraj vsa propadla. Iz nekaterih so izginila že jajca. Potrebnih je bilo nekaj let, da sem lahko posnel gnezdečo sovo.”

Pri snemanju filma se je seveda obrnil na dr. Vrezca. Spremljal ga je tudi, ko je ta s kolegi opravljal preglede gnezdilnic, nameščenih na Krimu in Jelovici. V zvezi s temi dr. Vrezec poudari: “Gnezdilnice niso naravovarstveni ukrep. Ne postavljamo jih, da bi kozače imele kje gnezditi, saj bi to lahko poseglo v razmerja med vrstami, ampak zato, ker nam omogočajo raziskovanje njihovega življenja.”

Dr. Vrezec to, kaj vse se dogaja z “njegovimi” sovami, spremlja na terenu in tudi od daleč, iz svoje pisarne. Ko sem ga nekoč obiskal, si je ravno ogledoval točke in črte, izrisane na zaslonu računalnika, ki so ponazarjale gibanje dobrega pol leta starih mladičev s Krima. Ko so jih vzeli iz gnezda, so jih opremili s sledilniki GPS. Večina se jih je zadrževala le nekaj kilometrov od mesta, kjer so se izvalili. Niso si še poiskali svojega teritorija. “Za zdaj jim gre dobro,” je rekel dr. Vrezec, “še vedno so vsi živi.”

A jasno je bilo, da bo katera od pik prej ali slej obmirovala. Zimski čas, čeprav so zime danes v povprečju milejše, kot so bile pred desetletji, je do živali neizprosen. Preživele bodo le tiste mlade kozače, ki se bodo izkazale za najbolj žilave, pri čemer bodo potrebovale tudi več kot le kanček sreče. Toda te ptice bodo morda čez nekaj let same vzrejale nov rod mladičev in njihova neustrašnost pri tem bo vredna občudovanja.