Boj za dušo kung fuja

Mojster je zadnji dan svojega življenja prebil zavit v prešito odejo, ki jo je sešila njegova žena, njegovo raskavo, nepravilno dihanje je napolnjevalo malo spalnico. Ves hladen pomladni dan je prihajala v mesto Yanshi ob vznožju gorovja Song reka obiskovalcev, da bi se poklonili ob smrtni postelji Yang Guiwuja, moža, ki jih je naučil kung fuja. Nekateri so bili oblečeni v meniška oblačila in so delili blagoslove, ko so vstopili v malo opečnato hiško. Drugi so nosili kavbojke in mokasine in so, preden so vstopili skozi vrata, ugasnili cigareto. Mojstrova žena z lepo počesanimi belimi lasmi je vsakega novega prišleka objela čez ramena, kot bi bil njen rodni sin, in ga pospremila skozi kuhinjo, mimo štedilnika na premog, da se je pridružil svojcem in drugim učencem ob moževi postelji. Sklonila se je nizko k zaviti postavi, da je naznanila gosta, zadnjega učenca, ki ga je mojster pred 15 leti sprejel v svojo kungfujsko družino. “To je Hu Zhengsheng,” je rekla. Hu, zdaj 33-leten mož širokih ramen, se je, oblečen v nikejevo trenirko in obut v tradicionalne copate iz blaga, sklonil čez zgubano telo: “Shifu,” je tiho, spoštljivo poklical z mandarinskim izrazom za učitelja. “Me slišiš?” Starčeve veke, blede in prosojne kot rižev papir, so zamigljale. Za hipec se je zdelo, da sta se mu zenici zazrli v mladeničev obraz, potem sta odpolzeli proč.