Bloško smučanje

Valvasor mu je v Slavi vojvodine Kranjske (leta 1689) namenil navdušene besede:

“… Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli in v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi.”

Valvasorjev opis je bil v tistem času ena redkih omemb smuči, kar je pozneje pripomoglo k utrjevanju mnenja, da so bile Bloke z okolico zibelka smučanja v tem delu Evrope. V alpskih deželah, bogatih s snegom, se je smučanje denimo pojavilo šele konec 19. stoletja kot šport meščanov, ki je imel korenine v Skandinaviji. S tem pa bloško smučanje ni imelo neposredne zveze, na kar v monografiji Izum smučarske tradicije opozori tudi zgodovinar dr. Borut Batagelj. Zlasti v preteklosti je bilo v nestrokovnih krogih slišati take namige, saj ima to mnenje močan retorični naboj pri utrjevanju podobe Slovencev kot smučarskega naroda.

Med tistimi, ki jih je navdušilo bloško smučanje, je bil Rudolf Badjura, naš prvi učitelj modernega smučanja. V leta 1921 izdani knjižici Smučarska terminologija se je opiral prav na bloško izrazje. No, izraz “kouc”, kot pravijo Bločani kolu, na katerega se je med spustom opiral nazaj nagnjeni smučar – če si ga ni vtaknil med noge – se ni uveljavil, je pa v rabo prišla beseda smuči; Bločani jim pač od nekdaj pravijo “smeči”. Rudolfov brat Metod je v zimi 1931/32 posnel dokumentarni film, za predstavitev tega pojava svetu pa so si prizadevali tudi Slovenci v Jugoslovanski zimskošportni zvezi. Znanost je začela kazati zanimanje za to staro obliko transporta sredi 20. stoletja; doktorska disertacija etnologa dr. Borisa Orla, objavljena leta 1964, je temeljno delo o bloških smučeh. Tako se je uveljavila teza, da so te avtohtonega izvora in so dediščina slovanskih priseljencev. Dr. Orel ugotavlja, da bi lahko z njimi prišle v 6. stoletju k nam stare sani, imenovane smyčók, pozneje pa naj bi se na Blokah razvile smuči.

Domačini so to okoli poldrugi meter dolgo “zimsko obuvalo” navadno izdelovali iz bukovega lesa. Žagane ali klane deske so segreli v kotlu, v katerem so sicer kuhali za prašiče, ali v hlevskem gnoju, nato pa jih za nekaj časa zakrivljene pritrdili med kline lestve ali v brano. Sami so jih znali izdelati celo desetletni otroci. Na smučeh so se Bločani odpravili k maši, po opravkih, obiskih in v gozd, pa tudi za pogrebom. Vendar so jih denimo v Novi vasi, lokalnem središču, uporabljali bolj izjemoma, saj so šli le poredko zdoma. Iz Valvasorjevega zapisa bi morda lahko sklepali, da je bilo spuščanje po hribu navzdol nekaj vsakdanjega, a takšno sklepanje ravno ne drži; v to so bili večinoma primorani prebivalci višje ležečih vasi. Za namen, ki bi ga danes označili kot šport, so jih uporabljali le na pustni torek, otroci in mladi fantje pa še ob kakšni drugi priložnosti. Tedaj so se za zabavo res spuščali po hribu navzdol. Za to je bila potrebna precejšna spretnost – smuči so bile na nogo pritrjene s preprosto zanko iz usnjenega jermena, žime ali podobnega materiala, v katero je smučar vtaknil sprednji del čevlja, peta pa se je svobodno gibala.

Bloške smuči so se začele pod vplivom sodobnejših, bolj izpopolnjenih “norveških” smuči, ki so se začele pri nas uveljavljati na prelomu 19. in 20. stoletja, spreminjati. Med obema vojnama so Bločani izdelovali vse daljše in ožje smuči. Zaton bloškega smučanja pa je pomenila italijanska okupacija. Fašistična oblast Ljubljanske pokrajine je 19. julija 1942 izdala odlok, ki je ljudi prisilil, da so oddali smuči in palice. Nekateri so jih raje zažgali ali zakopali, a izvirni fenomen bloškega smučanja je s tem doživel konec.