Bionika za boljše življenje

Štiri- in petletni malčki so se zgrnili okrog vitke in energične Amande Kitts, brž ko je vstopila v igralnico vrtca Kiddie Kottage v bližini Knoxvilla v ameriški zvezni državi Tennessee. “Pozdravljeni, moji malčki! Kako ste kaj danes?” jih je vprašala, medtem ko jih je trepljala po ramenih in jim mršila lase. Ta vrtec in še dva druga vodi že skoraj 20 let. Počepnila je, da bi se pogovorila z deklico, in ji položila roko na kolena. “Robotska roka!” so vzkliknili otroci.

“Niste pozabili, kaj?” je rekla Kittsova in iztegnila levo roko. Dlan je obrnila navzgor. Zaslišal se je tih, brneč zvok. Če ne bi pozorno poslušali, ga ne bi zaznali. Upognila je komolec in spet se je zaslišalo brnenje. “Naredi z njo kaj hecnega!” je rekla ena od deklic. “Hecnega? Se spomniš, kako si lahko seževa v roke?” je odvrnila Kittsova, iztegnila roko in jo zasukala v zapestju. Deček je obotavljivo segel proti njej, da bi se dotaknil prstov. Podrgnil je po plastiki kožne barve, po prstih umetne roke, ki so bili rahlo upognjeni navznoter. Pod “kožo” so trije motorji, kovinski okvir in dovršeno elektronsko vezje. Na vrhu naprave je bel plastični čašasti nastavek, ki sega do polovice Amandinega bicepsa, vanj pa se prilega štrcelj − po avtomobilski nesreči leta 2006 so ji roko amputirali tik nad komolcem.

Čeprav ji od roke ni ostalo veliko, je to še vedno bolje kot nič. V njenih možganih, v njeni podzavesti kot nekakšna prikazen še naprej živi nedotaknjena podoba zdrave roke. Kadar Kittsova pomisli, da bi upognila komolec, se njena fantomska roka premakne. Impulze, ki prihajajo iz možganov, zaznajo elektronski senzorji v belem nastavku in jih pretvorijo v signale, ki poganjajo motorje, ti pa upognejo umetni komolec.