Barjanski prizori

Pisalo se je leto 1920. Izobraženo evropsko meščanstvo je na zadnjih neobljudenih ostankih celine ustanavljalo prve narodne parke – še danes najvišjo obliko varstva narave po vsem svetu. Istega leta je pri nas trinajsterica iz “odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov Muzejskega društva”, sami naravoslovci po duši, če ne tudi po izobrazbi, objavila Spomenico, prvi celovit naravovarstveni program na ozemlju današnje Slovenije. Ta je med drugim predvideval barjanski varstveni park. Obsegal naj bi območje dveh parcel na Ljubljanskem barju okoli osamelca Grmez, katerih lastnica je bila neka gospa Marija Babšek. To je bil takrat še edini del prostrane ravnice južno od Ljubljane, ki ni bil izsušen in kmetijsko izkoriščen. Predlog trinajsterice se je uresničil pred kratkim, leta 2008, ko je slovenska vlada sprejela uredbo o Krajinskem parku Ljubljansko barje. Barje je na celovito zavarovanje narave, to sodobno obliko Noetove barke, čakalo polnih 88 let.

Ob zavarovanje narave na Barju pa se danes marsikdo obregne, češ ali je tam po stoletjih izkoriščanja sploh še ostalo kaj naravnega? Območje je prepredeno z melioracijskimi jarki in presušeno, torej ni več barje. Je preorano in pokošeno, torej ni več naravno. In res! Ob naključnem obisku razen neskončnih jelševih mejic kaj dosti prostoživeče narave ne vidite. Kamorkoli se zapeljete, sami skrbno negovani travniki, v vrste poravnane koruzne njive in štradoni – prašne poti, ki so omogočile kultiviranje pokrajine do najzakotnejših kotičkov. A vendar se narava prav povsod in prav ob vsakem času ni pustila ukrotiti. Zato velja, da je nadvse pomembno biti ob pravem času na pravem kraju! Le takrat in le tam ti Barje pokaže, kaj skriva tako zelo pomembnega, da je vredno aktivnega varstva. Ena od njegovih skrivnosti so tudi barjanski množični prizori. To so predstave na Ljubljanskem barju, v katerih hkrati nastopa na tisoče, tudi več deset tisoč prostoživečih živali ali rastlin. Nekateri takšni prizori so stalni, drugi trajajo nekaj tednov ali dni. So pa tudi takšni, ki jih je mogoče videti le nekaj minut. Ti so najveličastnejši, saj se jih zaradi zelo omejenega trajanja nikoli ne nagledaš.