Azija sredi Ljubljane

Na kakšen način in kako je Ivan Skušek zbiral predmete, je sicer še stvar raziskovanja, a vemo, da je leta 1917 imel že 40 zabojev, polnih najrazličnejših predmetov, do leta 1920 pa jih je zbral še za dodatnih 35 zabojev. Mož, ki je na začetku prve svetovne vojne čisto po naključju pristal na Kitajskem, se je znašel sredi živahnega in dinamičnega trga s kitajskimi umetninami. Vdor tujih sil in razkosanje Kitajske na različne trgovsko-diplomatske koncesije sta vodila do vstaj, usmerjenih proti mandžurski vladi in proti zahodnim zavojevalcem. V spopadih med tujimi in kitajskimi silami je večkrat prišlo do plenjenja predmetov iz palač in templjev in kmalu nato so se znašli na trgu umetnin. Še posebej številni predmeti cesarskega izvora so na trg prišli, potem ko so tuji vojaki po opijski vojni leta 1860 oplenili cesarsko Poletno palačo in po boksarski vstaji 1900–1901 Prepovedano mesto. Sun Yatsenova revolucija leta 1911, ki je le tri leta pred Skuškovim prihodom na Kitajsko spodnesla temelje tisočletne kitajske tradicije, je še dodatno spodbudila trg z umetninami.

To je bil tudi čas prvih arheoloških izkopavanj, zaradi katerih so bile starinarnice založene z dragocenimi predmeti iz grobnic, za preživetje je z lastnino razprodajala tudi kitajska elita, na trgu pa so se prav tako znašle dragocenosti iz templjev. Zaradi vsega tega dogajanja so bile pekinške ulice preplavljene s številnimi neprecenljivimi predmeti iz različnih zgodovinskih obdobij. Franci Skušek v spominih piše, kako je Ivan pripovedoval o številnih trgovinicah v južnem delu Pekinga, založenih z najrazličnejšimi predmeti in starinami. To je bil torej čas, ko je bilo mogoče po zelo ugodni ceni dobiti tudi zelo kakovostne predmete.

Po šestih letih bivanja na Kitajskem je leta 1920 skupaj s Tsuneko, njenima otrokoma in osmimi psički pekinžani stopil z vlaka na ljubljanskem kolodvoru in pritegnil nemalo pozornosti. Kmalu je za njim prispelo tudi vseh 75 zabojev, ki so z ladjo potovali do Hamburga, nato pa po železnici do Ljubljane. Najprej so se nastanili v stanovanju Ivanovih staršev v bližini ljubljanske stolnice, kmalu pa so se preselili v lastno stanovanje na Prulah. V tem času sta se Ivan in Tsuneko tudi cerkveno poročila, pred tem pa se je bodoča nevesta, pod vplivom domnevnih videnj Matere božje, odločila za prestop v katoliško vero. Njen krst in druge zakramente s cerkveno poroko vred je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič opravil – v zgolj dveh urah – v kapeli Škofijskega dvorca na velikonočni ponedeljek 1927. Tedaj je Tsuneko prevzela tudi slovensko ime Marija in možev priimek.

Vsa štiri stanovanja, v katerih sta zakonca Skušek zaporedoma živela, so bila bistveno premajhna za njuno ogromno zbirko starin in umetnin. Poleg vseh predmetov, ki so bili tesno natlačeni v njune sobe, so se z njima selili tudi še neodprti zaboji, polni predmetov, ki jih vsa desetletja nista imela kam postaviti. Ta nenavadni položaj, saj sta dobesedno živela sredi obsežne muzejske zbirke, pa je imel tudi svojo dobro plat. Za širok krog znancev in prijateljev, ki so ju obiskovali, je bilo njuno stanovanje kot nekakšen zasebni azijski muzej. Dom zakoncev Skušek je bil tudi dragoceno okno v svet vzhodnoazijskih umetnosti in kultur, saj slovenski muzeji v svojih zbirkah tedaj še zdaleč niso premogli tako obsežnih in reprezentativnih zbirk iz Vzhodne Azije.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.