Angleški potoki

To niso potoki v kaki odročni divjini. Ribič, novinar in pisatelj Charles Rangeley-Wilson pravi krednim vodotokom potoki “poseljene” krajine. “To je lepota pred vašim pragom,” pove. “Toda ker so pred vašim pragom, so tudi zelo ogroženi.”
Človek je s svojo dejavnostjo začel povzročati škodo že pred tisočletji, sredi 20. stoletja pa je te vodotoke potegnilo v vrtinec sprememb in uničenja. Mesta in kmetije so jih nenadzorovano onesnaževali. Lastniki nepremičnin so jih zajezili ali razširili, upočasnili njihov tok, izravnali naravne meandre in odstranili podrta drevesa – ki sicer otežujejo življenje ribičem, vendar koristijo ribam in drugim rečnim bitjem.

Zaradi upočasnitve vodnega toka se na dnu struge nalagajo debeli nanosi mulja in čez čas prekrijejo prod ter s tem čiste in zračne prostore, ki jih postrvi in lososi potrebujejo za odlaganje iker. Koristno rastje – gojišče nevretenčarjev – raste le v svetli in hitro tekoči vodi. Brez zelenja propadejo vse pomembne vrste žuželk – številne vrste muh enodnevnic, vrbnic in mladoletnic. Brez žuželk pa ni rib, potočnih postrvi in lipanov. Brez rib ni vider – in tudi ne drugih čarobnih, urnih, poskočnih živali, ki dajejo rekam življenje.

Majska muha enodnevnica je pristala na listu vodnega jetičnika
ob reki Itchen. Te žuželke lahko na stopnji ličinke dve leti preživijo
pod vodo, nato pa nad njo včasih živijo le nekaj ur.

V zadnjih nekaj letih so se po vsej angleški krednati pokrajini pojavile zagovorniške skupine, ki si prizadevajo za varstvo vodotokov. Ko so bili številni ljudje med pandemijo prisiljeni ostati doma, so odkrili domače vodotoke, zato zahteve javnosti po spremembah niso bile še nikoli tako glasne.

V zadnjih 20 letih so zagovorniške skupine, vodna podjetja in vladne službe pripravili več obsežnih, večdesetletnih načrtov za vodne zadrževalnike, obrate za razsoljevanje, merilnike porabe vode za gospodinjstva in vodovodna omrežja, da bi zmanjšali količino vode, ki se jemlje iz krednih vodotokov. Vse pogosteje obnavljajo njihove naravne struge.

Simon Cain je skoraj sam zasnoval obnovo krednih potokov v Angliji. K ukrepanju ga je spodbudil pretresljiv dogodek nekega poletnega popoldneva leta 1984. Ko je ribaril v reki Ebble v Wiltshiru, je “voda nenadoma postala čokoladne barve,” pripoveduje. Gorvodno je zagledal velik oranžen bager, ki je odstranjeval prod iz reke. Ebble so poglabljali z državnimi sredstvi, da bi znižali gladino podtalnice na okoliških travnikih, najbrž, da bi postali primerni za njive. Cain je na kupih izkopanega proda opazil na stotine redkih in ogroženih rakov, “ki so vsi hlastali za večernim zrakom”. Štirideset let pozneje ostaja ta odsek reke žalosten in suh.

Kot pravi Cain, ki je ustanovil podjetje, specializirano za obnovo rek, so tri glavne vrline zdrave reke “strmec, hitrost in vijugavost”. V zadnjih desetletjih je njegovo podjetje poskrbelo za bolj zdravo podobo številnih rek, odstranilo jezove in zapornice, razgibalo vodni tok in dodalo zavoje, ki ustvarjajo raznoliko življenjsko okolje za rastline, nevretenčarje in ribe.

Po Cainovi poti so se odpravili številni obnovitelji vodotokov, med njimi Rangeley-Wilson, ki je v sodelovanju s Cainom oživil odsek reke Nar v severnem Norfolku. Stoletja je bila ujeta v ravno strugo, speljano do mlina. Brez strmca, zavojev in pretoka je počasi zamrla v mulju. Toda v zadnjih nekaj letih je Rangeley-Wilsonovo podjetje reko Nar ponovno povezalo z njeno dolino, obnovilo meandre, privleklo nekaj dreves, da so zmotila tok in ustvarila bolj razgiban habitat, nato pa pustilo naravnim procesom prosto pot.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.