Ameriški staroselci

Ameriški staroselci v zadnjem času o staroselski kulturi pripovedujejo drugače, kot smo bili vajeni o njej poslušati doslej, in s tem kljubujejo rasističnim stereotipom. Madeline Sayet je odraščala na ozemlju staroselcev v južnem Connecticutu, kjer že več tisočletij živijo pripadniki ljudstva Mohigen.

Oče je odvetnik, mama pa ohranjevalka spomina na preteklost svojega ljudstva, zato je Sayetova v otroštvu pogosto poslušala zgodbe o Chahnameedu, mohigenskem arhetipskem liku sleparja. Ko je dopolnila sedem let, ji je dedek za rojstni dan podaril Shakespearova zbrana dela. “Komaj sem se seznanila z našimi tradicionalnimi zgodbami, že sem spoznala tudi Shakespeara,” pravi Sayetova, ko se spominja prvega prebiranja del barda angleške književnosti. V Shakespearovi igri je prvič nastopila, ko ji je bilo 14 let, igrala je Iris v Viharju.

Na tej režirani fotografiji je Cara Romero dodala rdečo razsvetljavo in zvezde na nebu, ki pričajo o njeni veri v prisotnost nadnaravnega v vsakdanjem življenju. Derek No-Sun Brown, pripadnik Šošonov- Banokov in Čipevov iz Bois Forta, je nastopil v vlogi staroselskega prebrisanca Coyota. Z Dino DeVore (levo), pripadnico ljudstev Hemez Pueblo in Kiva Pueblo, in Kao Folwell, pripadnico santaclarskih Pueblov, pozira pred barom v središču Españole v Novi Mehiki. Prikazati želijo, kako sta sodobna in tradicionalna izkušnja ameriških staroselcev povezani med seboj.Fotoilustracija: Cara Romero Čemevuevka

Pozneje je sodelovala pri uprizoritvi Macbetha in igrala Julijo v Romeu in Juliji. Danes je stara 28 let in režira predstave, ki segajo od klasičnih Shakespearovih dram ter oper Wolfganga Amadeusa Mozarta in Claudia Monteverdija do del Williama S. Yellow Roba, Jr., dramatika, pripadnika Asinibojnov, ki ga imajo številni za pionirja indijanskega gledališča. Kaj želi doseči? V gledališču dati glas Indijancem in v svoje delo vključiti poglede Mohigenov in drugih staroselcev na svet. Postala je ena najbolj iskanih umetniških vodij v državi in je prejela že več deset nagrad in priznanj.

A Sayetova podobno kot številni drugi ameriški staroselci pravi, da jo pogosto spravljajo ob živce prizadevanja nekaterih, da bi staroselce preprosto izbrisali, oziroma odnos tistih, ki sedelajo, kot da jih ni. S takim odnosom ima izkušnje vsak od 5,6 milijona ameriških staroselcev, ki živijo v ZDA. Skupnost ameriških Indijancev sestavlja kar 573 ljudstev, priznanih na zvezni ravni. Več kot 70 odstotkov pripadnikov teh ljudstev ne živi v rezervatih, temveč na urbanih območjih. Številni med njimi so dejavni v javnem življenju; to jesen se je za javne položaje na državni in zvezni ravni potegovalo več kot sto ameriških staroselcev, kar je rekordno število.

Tri kandidatke so si prizadevale, da bi postale prve staroselke, izvoljene v ameriški kongres; dvema je to tudi uspelo. Kljub temu so danes ameriški staroselci večinoma predstavljeni negativno. Kot so ugotovili pri nepridobitni organizaciji First Nations Development Institute, kjer si prizadevajo za izboljšanje gospodarstva staroselskih skupnosti, se najpogosteje poudarjajo razlike v zdravju, neugoden gospodarski položaj, revščina in zasvojenost. “Kot da smo Indijanci nevidni,” pravi Michael Roberts, Tlingit, ki vodi inštitut s sedežem v Koloradu.

“Ne pojavljamo se v medijih, ni nas v učbenikih in nismo predmet vsakdanjih pogovorov. Ljudje nas ne poznajo, pa tudi ničesar ne vedo o nas.” Vendar ni mogoče spregledati številnih znakov, iz katerih razberemo pomen staroselske kulture in vpliv, ki so ga na dogajanje v državi vso zgodovino imeli ameriški Indijanci. Imena, ki izhajajo iz indijanskih besed, nosi na tisoče ameriških krajev, šol, parkov, ulic in vodotokov. Podobe ameriških Indijancev – nekatere med njimi laskave, številne pa prav grobo rasistične – se uporabljajo pri oglaševanju avtomobilov, motornih koles, igrač, hotelske nastanitve, tobaka in drugih izdelkov in storitev.
Deb Haaland, pripadnica ljudstva Laguna Pueblo, sodi med več kot sto ameriških staroselcev, ki so se letos potegovali za javne položaje na državni in zvezni ravni. Na volitvah 6. novembra so Deb Haaland iz Nove Mehike in Sharice Davids iz Kansasa izvolili v ameriški kongres. Sta prvi staroselki, ki jima je to uspelo. V predstavniškem domu kongresa sta dva staroselca, oba republikanca iz Oklahome.

Še vedno krasijo tudi drese članov nekaterih športnih moštev. Podobe so povsod navzočne, ljudje, na katere se nanašajo, pa so nemalokrat spregledani. Kljub temu Sayetova in drugi ameriški Indijanci v zadnjem času vse pogosteje odstirajo drugačen pogled na staroselsko kulturo in na to, kaj pomeni živeti v državi, kjer je način, na katerega staroselci doživljajo svet, nemalokrat odrinjen na rob, popačen oziroma neupoštevan.

Sayetova skrbno izbira drame, ki jih bo režirala, in dosledno zavrača predloge, utemeljene na stereotipih. “Ne sem rekla že marsikateri različici Poslednjega Mohikanca,” pravi in ima pri tem v mislih dramatizacije romana Jamesa Fenimora Cooperja iz leta 1826. Zgodba je postavljena v čas britansko- -francoske vojne, v kateri so bili udeleženi tudi Indijanci. V njej sta se Velika Britanija in Francija borili za prevlado na severnoameriškem ozemlju, na katerem so prej več tisoč let živeli staroselci.

To delo po mnenju marsikoga utrjuje različne stereotipe, med drugim predstavo, da so bili Indijanci, ki so sodelovali z Britanci, dobri in plemeniti, tisti, ki niso, pa krvoločni divjaki. Madeline Sayet prav tako ne želi sodelovati pri projektih, kjer maskerji poskrbijo, da v vlogah staroselcev lahko nastopajo tudi igralci, ki sicer niso staroselci. “Pripovedi sploh ne moreš začeti, dokler ne opraviš s tem, da v njej kar mrgoli najrazličnejših čudnih stereotipov o staroselski kulturi,” pravi o nekaterih zelo razširjenih negativnih predstavah. “Zato se Američanom včasih zdi, kot da staroselska kultura na neki sprevrženi način pripada njim.”