Aleksandrinke

Gospodarski razcvet Egipta, zlasti v času gradnje in odprtja Sueškega prekopa (1859 do 1869), je spodbudil množično priseljevanje bogatejših evropskih družin (gradbenikov, inženirjev, trgovcev …). Te so do konca 50. let prejšnjega stoletja v Egiptu živele v udobju in izobilju. Z njihovim prihodom so se povečale potrebe po gospodinjskih pomočnicah in varuškah. V muslimanski kulturi so ženske lahko delale samo doma, zato delodajalci nanje niso mogli računati.

Kdaj so v Egipt prispele prve aleksandrinke in koliko jih je pravzaprav bilo? Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink je leta 2016 uspelo pridobiti kopijo registra iz Avstrijskega državnega arhiva, iz katere je razvidno, da so prve izseljenke kot samostojne iskalke zaposlitve v Egipt odpotovale že pred odprtjem Sueškega prekopa.

Leta 1902 je v Koledarju Družbe svetega Mohorja (Celovec) koroški zdravnik dr. Karel Pečnik, ki je od leta 1895 do 1911 živel in delal v Aleksandriji, poročal, da je bilo v Egiptu približno 5000 slovenskih služkinj. Napisal je tudi, da tja prihajajo zaradi trikrat večjega zaslužka, kot so ga imele v Trstu, Milanu ali na Dunaju, in dodal, da se gospodinje kar trgajo zanje, saj so si pridobile sloves pridnih, gibčnih, snažnih, zvestih in poštenih služkinj. Gosposka hiša, ki je dala kaj nase, je imela zaposleno eno od “les Slovenes”.

Najbolj množično je bilo izseljevanje žensk takoj po prvi svetovni vojni. Goriška, Kras, Brda, Posočje … so občutili katastrofalne posledice bližine fronte. Prebivalstvo so po vrnitvi iz begunstva pričakali porušeni domovi in nova država – Italija. Fašistična oblast ni prizanašala Slovencem, ljudje so za obnovo domov najemali posojila z oderuškimi obrestmi in številne družine so se znašle v hudi stiski. Vipavska dolina, ki je veljala za vrt habsburške monarhije (vinska trta, sadje …), je v novi državi izgubila pomen, saj je bila tako rekoč vsa Italija en sam vrt. Moški niso dobili dela, za rešitev družine in doma je bil odhod žensk v tujino tako rekoč edina možnost.

Odhajale so hčere, ker so jih za to prosili očetje, dekleta, ki so si želela zaslužiti balo, vdove in mlade žene, ki so doma pustile otroke in moža. To je temeljito pretreslo tradicionalno delitev spolnih vlog v družini: ženska naj bi bila mati in vzgojiteljica otrok, moški pa naj bi kot glava družine skrbel za preživljanje. In čeprav je katoliška cerkev izseljevanju žensk nasprotovala, saj je v njem videla nevarnost za obstoj tradicionalne družine in verskega življenja, je družinska ekonomska stiska terjala svoje: moški so ostali na domači kmetiji, ženske so z denarjem iz Egipta poskrbele, da je družina preživela. Zato najbrž ni pretirano reči, da so aleksandrinke, čeprav zaradi ekonomske nuje, v kateri so se znašle njihove družine, prve slovenske emancipiranke.

Aleksandrinke so v Egiptu opravljale različna dela: bile so dojilje, varuške, guvernante, oskrbnice hiš, spremljevalke bogatih žena, kuharice, sobarice, šivilje … Najbolje plačane, najbolj cenjene in spoštovane so bile dojilje, ki pa so sestavljale manjši delež priseljenk. Zahteve zanje so bile zelo stroge, jedle so za mizo z gospodarji in bile so pod stalnim nadzorom. Vse do začetka 20. stoletja so nosile gosposke uniforme, ki so omogočale njihovo prepoznavnost in so jim v javnosti zagotavljale izkazovanje ustreznega spoštovanja. Številne med njimi so tudi, ko se je dojenje končalo, ostale za varuške in kot vzgojiteljice. “Maria je nam otrokom zagotavljala čustveno in fizično varnost. Naša varuška je bila kot skala, na kateri je stala družina,” je denimo povedala varovanka Claudia Roden.

Varuške (dade) so imele več svobode in so se v parkih lahko družile med seboj. Varovanci so z njimi pogosto ohranili stike do smrti, nekatere pa so pri družini ostale do konca življenja in si niso ustvarile svoje družine.

Guvernante so bile nekoliko starejše ženske z dolgim stažem v Egiptu. Na njihovih ramenih je bilo celotno gospodinjstvo, usklajevale so delo drugega osebja, skrbele za gospodaričino garderobo in vzgojo otrok.

Spremljevalke ali dames de compagnie so spremljale delodajalke v gledališče, na potovanja in sprejeme. Bile so lepo oblečene in uglajenega vedenja; nosile so steznike, obvezni modni dodatki so bili torbica, sončnik, pahljača.

Delodajalci (Judje, Francozi, Angleži, Madžari, Italijani, Grki, Egipčani …) so cenili lastnosti slovenskih deklet in žena. Zaradi splošne šolske obveznosti so bile pismene in so obvladale tudi nekaj italijanščine in nemščine. In ker je večina prihajala iz težkih življenjskih razmer, so vedele, da brez truda, delavnosti, zavzetosti, spoštovanja ni preživetja. V Egiptu je služilo tudi veliko žena in deklet iz drugih držav (Italije, Grčije, Malte …), vendar naj bi bilo veljalo, da so se le stežka merile s Slovenkami.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.