Afganistan 2021
20 LET PO 11. SEPTEMBRU
Kakšen Afganistan bo prevladal po odhodu ameriških enot – takšen, ki bo branil SVOBOŠČINE, pridobljene po letu 2001, ali drugačen, ki se bo vrnil k talibanskemu ZATIRANJU?
V modri meglici dima iz vodne pipe, ki popoldne ob koncu tedna napolni kandaharsko kavarno Cafe Delight, človek zlahka pozabi, da je na vojnem območju. Mladi zaposleni moški z urejenimi bradami in modnimi pričeskami zleknjeni na udobnih stolih srkajo kavico pod ploščatimi zasloni, na katerih se predvajajo žgečkljivi turški in indijski glasbeni videi, v katerih so nastopajočim ženskam cenzorji televizijskih kanalov zameglili gole trebuhe.To je še vedno Afganistan, konservativna islamska družba. Toda gostje v lokalu so pripadniki bolj liberalne, urbane generacije, ki je odrasla po padcu talibanske oblasti in se skorajda ne spominja zatiralskega fundamentalističnega režima, rojenega v tem mestu na jugu države, ki je prepovedoval televizijo, glasbo in kino; moški si niso smeli briti brade, ženske pa so morale biti od glave do pet odete v burke.
Lastnik kavarne Ahmadullah Akbari se je leta 2018 vrnil po dveh letih življenja v svetovljanskem Dubaju in začel poslovati v Ayno Maini, obsežnem sodobnem naselju na obrobju Kandaharja. Evkaliptovi drevoredi, razkošne vile in skoraj ves čas razsvetljena nakupovalna središča v tej ograjeni enklavi ustvarjajo ozračje primestne normalnosti za Afganistance srednjega in višjega razreda, od katerih so številni na vladni plačilni listi. “Tu nimamo nobenih skrbi,” pravi Suleiman Aryan, 28-letni učitelj angleščine, ki z ženo in otrokoma dela in živi v soseski.Toda za skalnatimi gorami na severu se pripravlja nevihta. Talibani, opogumljeni zaradi sporazuma z ZDA iz februarja 2020, ki je afganistansko vlado postavil na stranski tir in omogočil umik ameriških sil, so okrepili vpliv na podeželju in se osupljivo hitro približujejo mestom. Akbari za točilnim pultom v kavarni spremlja posnetke varnostnih kamer, ki jih je pred kratkim namestil, da bi preprečil nastavljanje “magnetnih bomb” – grobih eksplozivnih naprav, ki se sprožijo z mobilnim telefonom in katerih tarča so uradniki, aktivisti, pripadniki manjšin in novinarji, pa tudi naključni mimoidoči; vse to sodi k strategiji skrajnežev, s katero želijo zadušiti nasprotovanje in vcepiti globok strah prebivalcem mestnih središč.
Dvajset let je minilo, odkar so ZDA napadle Afganistan, da bi zatrle teroriste iz skupine Al Kaida, ki je stala za napadi 11. septembra, in strmoglavile afganistanski talibanski režim, pri katerem je dobila zatočišče. Talibanski voditelji so se zatekli v sosednji Pakistan, in ko se je Washington bolj osredotočil na vojno v Iraku, so se vrnili. Sledil je pritok vojaških in razvojnih sredstev, večinoma iz ZDA, v podporo potalibanski vladi. Na vrhuncu leta 2011 je bilo v Afganistanu več kot 150.000 vojakov mednarodnih sil, država pa je dobivala skoraj sedem milijard dolarjev letne pomoči.
Toda kljub vsej podpori vladi in njenim zaveznikom ni uspelo zatreti talibanov, zato so se ZDA nazadnje odločile končati najdaljšo sodobno vojno, v katero so bile vpletene. Zadnje ameriške enote naj bi se umaknile pred 11. septembrom letos, talibanski borci pa si prizadevajo prevzeti nadzor ali pa ga že imajo v vsaj 80 odstotkih krajevnih okrožij v 34 provincah v državi. Ameriški in pakistanski uradniki zasebno izražajo bojazen, da bi utegnili skrajneži ponovno zavzeti državo v šestih mesecih do dveh letih. Več kot tri četrtine Afganistancev so danes mlajše od 25 let: premladi so, da bi se spominjali talibanske strahovlade, in zlasti v mestih preveč vajeni svoboščin, da bi se jim bili pripravljeni odpovedati. Na podeželju nekateri menijo, da je vrnitev fundamentalistov neizogibna in zaželena, toda številni Afganistanci, ki jih je oblikovala resničnost po letu 2001, so ogorčeni in se nočejo vrniti v reakcionarno in zatiralsko preteklost.
Kakih osem kilometrov od Kandaharja je struga reke Arghandab postala frontna črta. Nekega jasnega marčnega jutra je letalo A-29 afganistanskih zračnih sil ostro zavilo in med strmim spustom odvrglo bombo na stavbo iz opeke iz sušenega blata na talibanski strani. Po dolini je zabobnelo. Talibanski borci so odgovorili z naključnim raketiranjem, v kakršnem so v preteklosti umirali civilisti in zaradi katerega je bližnji trg postal mesto duhov.“Vsak dan na slepo izstreljujejo rakete in granate,” pravi Hayatullah, kmet, ki tako kot številni Afganistanci uporablja samo ime. Iz vasi je pobegnil že pred meseci samo s tem, kar je imel na sebi. Zdaj z ženo in devetimi otroki živi v eni sobi. Kot še več tisoč razseljenih družin na jugu tudi njegova čaka vladno pomoč, a je ni od nikoder. “Med boji so nam uničili domove in pridelek in tukaj nismo varni,” doda, ko se zdrzne ob topovskem strelu iz nekdanjega ameriškega oporišča, ki ga zdaj uporablja afganistanska vojska.Poleti se dolina reke, po kateri se imenuje okoliško okrožje, spremeni v gost labirint bujnih sadovnjakov, kanalov in zidov iz prsti, izza katerih so talibani pred desetletjem iz zasede napadali ameriške vojake. Pozneje se je varnost izboljšala, tako da so lahko kmetje obirali grozdje in granatna jabolka, po katerih dolina slovi. Toda domačini pravijo, da je razmah korupcije, klanskega koristoljubja in policijskega nasilja skalil krhki mir in prikrajšal prebivalstvo za osnovne storitve. Pred 25 leti je nezadovoljstvo nad skorumpiranimi vojaškimi voditelji pripomoglo k vzponu talibanov na oblast. Danes podobne zlorabe spet spodbujajo vzpon te skupine.
Pred nekaj leti je bil “Arghandab najvarnejše okrožje v regiji,” potoži Shah Mohammad Ahmadi, nekdanji guverner okrožja. “ZDA so naredile, kar so morale; tu je potekalo veliko dobrih projektov. Žal so nekateri naši skorumpirani uradniki izdali državo in poskrbeli le zase. Če vlada ljudi ne sliši, poiščejo pomoč drugje, na primer pri talibanih.”Haji Adam, klanski starešina na tistem bregu reke, ki je pod nadzorom talibanov, pravi: “Dvajset let je pritekal denar z vsega sveta, toda kaj smo imeli od tega? Če bi imeli dostop do vode … če bi imeli elektriko, bi namesto vojne imeli cvetoče gospodarstvo. Če bi bile ceste asfaltirane, uničenje ne bi bilo tolikšno.”
Namesto tega v Kandaharju od leta 2001, ko so pregnali talibane, ni bilo zgrajenega “nič pomembnega”, pove. Edino veliko bolnišnico v regiji so v 70. letih prejšnjega stoletja postavili Kitajci.Danes je bolnišnica Mirwais, znana kot kitajska bolnišnica, polna ranjencev. Na nosilih ležita policista, ki so ju ustrelili med patruljiranjem; že ko so ju pripeljali, sta bila mrtva. Na oddelku za intenzivno nego trije moški okrevajo, potem ko so preživeli eksplozijo bombe ob cesti. Malo naprej na hodniku je 16-letni Lalai v kritičnem stanju zaradi zablodele krogle, izstreljene v okrožju pod talibansko oblastjo, šest ur vožnje stran. Sorodniki so ga po dveh neuspešnih operacijah v krajevni ambulanti pripeljali v Kandahar.“Sirota je,” zašepeta stric. “Staršev ni več, starejšega brata pa so ubili pred tremi meseci.” Po mesecu oskrbe se je Lalaiju stanje poslabšalo. Deset dni pozneje je umrl.