Abstraktne podobe

Beseda abstrakten pomeni, da v umetnosti zapuščamo polje prepoznavnih podob, odmik pa je lahko malenkosten, velik ali popoln. V popolni abstrakciji, na katero spomnijo Vojetove fotografije ribjih lusk in morskega življa, tako rekoč ne najdemo sledu česarkoli prepoznavnega, le tu in tam se v podobo prikrade oko ali prepoznamo krak morskega bitja. V umetnosti abstrakcijo delimo na geometrijsko in lirično; Vojetova bitja so z organskimi oblikami veliko bliže drugi. V vzhodnih kulturah so abstrakcijo poznali že od 12. stoletja, za evropsko umetnost pa je bilo ključno 19. stoletje, ko je fotografija nadomestila slikarstvo pri prikazovanju “resničnosti” in je umetnik izgubil naročnike, kot sta bila cerkev in cesar, ki so ga usmerjali pri ustvarjanju želenega izdelka, in je v zameno za pogosto revščino, kakršni danes pravimo prekariat, dobil umetniško svobodo.

Takrat, ko naloge umetnosti niso bile več določene, je začela raziskovati, kaj vse lahko počne. Eden od odgovorov je bila abstrakcija, umetnina, ki je izražala veliko, a nič takšnega, kar bi bilo prepoznavno na prvi pogled. Umetniki so z njo skušali prikazati čustva namesto podob, občutke, od tuzemskih do mističnih, in sicer tako, da so si jih prizadevali upodobiti le z barvo in obliko. Ob prelomu 19. stoletja v 20. je postalo umetniško prizorišče izrazito mednarodno, kresale so se nove ideje in se hitro prenašale iz kraja v kraj. Začelo se je iskanje “čiste umetnosti”, kot jo je poimenoval pesnik Guillaume Apollinaire. Prvi so abstraktna slikarska dela ustvarjali dadaist Francis Picabia s slikama Pomlad (1912) in Caoutchouc (ok. 1909) pa Rus Vasilij Kandinski s prvim abstraktnim akvarelom brez naslova (1913) in sliko Improvizacija 21A, Čeh František Kupka, Francoz Robert Delaunay in drugi; ne pozabimo niti slikark, predvsem Rusinje Natalije Gončarove.

Slikarstvo je v abstrakciji našlo vezi z glasbo, ki prav tako ne ustvarja podob, in ravno zaradi tega so obema pripisovali duhovnost, mističnost, nadzemskost. Abstraktna umetnost je postajala vse bolj priljubljena in v 30. letih 20. stoletja je bil središče dogajanja Pariz. Potem pa je prišla druga svetovna vojna in številni umetniki so iz Evrope prebegnili v New York in tja se je preselilo – ter vse do danes ostaja tam – središče likovne umetnosti. Z abstraktnim ekspresionizmom je prav tam abstraktna umetnost dosegla vrhunec: Jackson Pollock, Barnett Newman, Mark Rothko in drugi so na velikih platnih ustvarjali monokromne barvne površine, barve polivali po platnu in oblikovali divje, barvno nasičene ploskve. Zasnovali so tipično, močno ameriško umetnost, v katero je bilo mogoče preliti raznolike civilne, politične in osebne vsebine, saj je bila abstraktna. Pozneje se je abstraktna umetnost razvila v številne smeri in barvne in oblikovne igre z Vojetovih podvodnih fotografij bi lahko pripisali marsikateri od njih.

Skoraj kot da bi barve prihajale s katerega od Kleejevih platen, ta modra in zelena, posuta z drobnim zlatim prahom, in metuljaste pajčevinaste strukture razpok pod tistim, kar je v resnici ribje oko. Kaj pa bela secesijska vejasta struktura z zavoji, ki se tu in tam spojijo v skorajda vrtnično cvetje? Kot kak Shangri-La sodobnega japonskega umetnika Takashija Murakamija se zdijo vrtinčaste raznobarvne strukture, ki zapolnijo celotno površino fotografije. Ne vem, zakaj me vzorci z Vojetovih podob vlečejo na Japonsko, a kadar se v umetnosti ukvarjamo s pikami, ne gre brez Yayoi Kusama. V črnini ujete žareče rumena, zelena in modrikasta so kot detajl s kakšne mračnjaške simbolistične slike. Plavuti so kakor razmazana abstraktna olja Gerharda Richterja. Skoraj vsaki Vojetovi podobi iz narave je mogoče najti ustreznico v slikarstvu. Abstraktna umetnost ni le lepa, dragocena ali zanimiva, tudi koristna je za nas. Opazovanje abstraktnih podob napaja človekovo ustvarjalnost, ko skušajo možgani v črtah, barvah in oblikah, ki v resnici ne predstavljajo nič prepoznavnega, prepoznati podobo. Voje, fotograf, umetnik, je med raziskovanjem podvodnega sveta našel čudovite sestave barv, oblik in ploskev. Kot Leonardo v madežih je v ribjih luskah videl ne le lepoto, temveč dejansko umetnino.