Abstraktne podobe
Abstraktno slikarstvo in ribe, kaj bi bilo lahko skupno temu dvojemu, se boste gotovo vprašali. A ko bi si ogledali fotografsko serijo Andreja Vojeta, bi ugotovili, da je povezava očitna. Morda bi kak modni navdušenec ob Vojetovih podobah pomislil na Anno Sui, Diane von Fürstenberg ali Isseyja Miyakeja, spet drugače bi jih videl geograf, raziskovalec vesolja bi nemara zagledal galaksijo in mikrobiolog soj virusov. Jaz pa, ker sem umetnostna zgodovinarka, ne morem drugače, kot da pomislim: te podobe so kakor abstraktno slikarstvo.
Vojetove fotografije v resnici nosijo naslov Abstract Paintings, tako da je misel kar prava, in leta 2018 so zmagale na natečaju društva Ocean Geographic. Motivi njegovih del so ribe in druga podvodna bitja vseh barv in oblik. Fotografovo oko se jim popolnoma približa in vidno polje postane bližnji posnetek detajla morskega bitja, fotografija pa se s tem spremeni v abstraktno podobo. Taka slika, pa naj gre za slikarsko delo ali bližnji fotografski posnetek podvodnega življa, nam ne kaže nič znanega, sestavljena je le iz barv, črt in oblik. Seveda je vsaka slikarska umetnina, celo vsaka podoba, po svoje abstraktna, saj je sleherna sestavljena prav iz teh elementov; a umetnik se lahko odloči in jih sestavi, da nam kažejo nekaj, kar prepoznamo, ali pa jih drugo ob drugo postavi tako, da vidimo le barve in oblike in te, če je slika dobra in učinkuje na nas, zbudijo neki občutek.
“Kaj je na sliki?” Ko oko ne najde odgovora in se možgani umirijo, začnemo uživati v prepletu barv in oblik. Za opazovanje abstraktnih slik ali drugih umetniških del je čas ključen.
Na svetu je približno 30.000 vrst rib in kdo ve koliko morskih zvezd, koral in drugih morskih organizmov. Med seboj se razlikujejo po barvi in variaciji vzorcev in večinoma z obliko ali barvo nekaj sporočajo. Nekatere med njimi so takšne, da zaradi oblike ali barve pritegnejo človeško oko, kot ga pritegnejo umetniška dela. Podrobnosti njihovih lusk, struktur, barvnih kombinacij prikličejo v spomin vrhunske abstraktne umetnine, slike Kandinskega, Kleeja, celo dela kakšnega povsem sodobnega umetnika, npr. japonske umetnice Yayoi Kusama, ki ustvarja pikčasta platna in ambiente, kakršne bi z lahkoto našli na kateri od Vojetovih fotografskih podob. Umetniki so se od najzgodnejših časov ozirali v naravo po motivih, materialu in navdihu. Že renesančni genij Leonardo da Vinci je opazoval oblake in madeže na zidu in v njih iskal podobe. Slikarji so naravo upodabljali vse od prazgodovine in tudi abstraktna umetnost je v njej iskala zagon za svoja dela. Vzorci morskih bitij so bili v morju že davno, preden smo ljudje njihov videz začeli ceniti iz estetskih razlogov.
Tudi materialnost abstraktnih podob, ki jih ustvarjajo ribje luske in tančice, je tisto, kar pritegne oko, poleg žarečih barv, ki segajo od stopnjevanja odtenkov ene barve do kontrastnih vijoličaste in rumene ali rožnate in zelene. Vzorci, vtkani v podobe, spodbujajo možgane k razmišljanju o gibanju v številne smeri, ki zaznamujejo podobo.
Šele od začetka 20. stoletja lahko kdo o njihovih vzorcih sploh razmišlja v povezavi z abstraktno umetnostjo, saj se je ta šele takrat izvila iz slikarskega sveta. Slika, ki ne prikazuje ničesar, kar nam je znano, v nas pa vendarle zbudi občutje zaradi barv, oblik in črt, povratno vpliva na fotografa, da ta “abstraktno umetnost” opazi v naravi in jo naredi vidno tudi drugim ljudem. A ni bilo vedno tako. Od renesanse do sredine 19. stoletja se je likovna umetnost na vse pretege trudila, da bi poustvarila iluzijo vidne realnosti.
O tej želji pripoveduje znana antična zgodba Plinija starejšega, v kateri ptice kljuvajo grozdje, ki ga je naslikal Zevksis. Legenda kaže, da so že v antiki obstajale težnje, ki so se, podkrepljene z iznajdbo perspektive, v renesansi še okrepile in dosegle enega od vrhuncev. V naslednjih stoletjih so slikarji ustvarjali dramatične prizore in upodabljali preštevilne dobro znane motive. Toda ob koncu 19. stoletja je precej umetnikov želelo ustvarjati umetnost, ki bi zajemala več kot le podobe velikih sprememb v znanosti in tehnologiji, filozofiji in vsakdanjem življenju. Želeli so si umetnost, ki bi bila prav tako nova kot vlak, telefon, teorija relativnosti, Darwinova odkritja in vse drugo, kar je s sabo prinesel sodobni čas. Iznašli so različne oblike novih izrazov, ena izmed njih je bila tudi abstraktna umetnost.