Skrivnosti kitov
ZNANSTVENIKI ODKRIVAJO, DA SO ZA POSAMEZNE SKUPINE KITOV IN DELFINOV ZNAČILNI NAREČJA, PREHRANA IN VEŠČINE, PO KATERIH SE RAZLIKUJEJO OD DRUGIH SKUPIN – TOREJ MED NJIMI OBSTAJAJO KULTURNE RAZLIKE, ZA KATERE SMO NEKDAJ MISLILI, DA SO IZKLJUČNO ČLOVEŠKA ZNAČILNOST.
JOHN FORD JE HOTEL ugotoviti, kakšen je pogled iz kitove perspektive. Nekega poletnega dne leta 1978 se je jata ork pognala proti prodnati plaži na otoku Vancouver v Britanski Kolumbiji. Mladi biolog je čakal v potapljaški obleki in z masko z dihalko. Pošastni črnobeli sprevod se je bližal kot eskadra podmornic, pri dnu in hitro. Ford si je pritisnil masko na obraz in zdrsnil v morje. V samo tri metre globoki vodi so velika bitja zaplavala počasneje in se prevalila na bok. Le delno potopljeni kiti so se, mahajoč z repno plavutjo, začeli zvijati in obračati. Drug za drugim so se z boki in trebuhom drgnili po produ kot medvedi, ki se praskajo ob smrekovo deblo.
Ford, zdaj star 66 let, že več kot 40 let preučuje orke, ki so največji predstavniki družine delfinov in jih uvrščamo med zobate kite. Ta pojav drgnjenja po dnu v plitvini je po tistem prvem podvodnem opazovanju videl še neštetokrat. Ne more zagotovo reči, zakaj živali to počno. Domneva, da je to oblika socialnega povezovanja.
Orke, tako kot ribiške barke, sledijo jatam atlantskih sledov na norveški Arktiki. S pobliskavanjem s spodnjo, belo stranjo, ustvarjanjem mehurčkov in tleskanjem z repom omamijo ribe in jih naženejo v kroglo. Raziskovalci so ugotovili, da je to vedenje manj pogosto, če so v bližini dejavne ribiške ladje.
Toda večino poklicne poti ga je mučilo pomembnejše vprašanje: kako to, da to počnejo te orke ali kiti ubijalci, ne pa tudi njihovi sosedje malo južneje, ki so jim skoraj popolnoma podobni? Ta populacija, poimenovana severna, ker se poleti in jeseni suka po priobalnih vodah med celinsko Kanado in otokom Vancouver, se redno drgne po produ. Sosednja populacija na jugu pa ne. Ork ob meji z ameriško zvezno državo Washington, kjer živim, niso še nikoli videli pri tem obredu.
Washingtonski kiti ubijalci, znanstveniki jim pravijo južna populacija, imajo svoje običaje. Prirejajo “pozdravne slovesnosti”, v strnjenih vrstah se postavijo drug proti drugemu, potem pa se razpršijo po posameznih skupinah, v katerih kličejo drug drugega in se drgnejo med seboj. Na severu je to skrajno redko. Orke iz južne populacije so tako imenovani aerialisti, poganjajo se iz vode in se v zraku zvijajo in obračajo. Tiste iz severne populacije veliko redkeje skačejo iz vode. Kako leto južna populacija z glavami potiska mrtve losose naokrog. Severnjaki nikoli. Občasno drug v drugega butajo z glavami, podobno kot samci debelorogih ovc. “Zaplavajo drug proti drugemu in se zaletijo,” opisuje Ford.
Kiti grbavci pred obalo Aljaske lovijo v skupinah in obdajo atlantske slede z zavesami mehurčkov, da jih zmedejo, potem pa se z odprtimi usti poženejo navzgor. To inovacijo je razvilo nekaj nepovezanih skupin kitov grbavcev in je zdaj zelo razširjena.
Populaciji ne uporabljata niti istega besednjaka. Živali iz severne oddajajo daljše, piskajoče kovinske klice, ki zvenijo, kot bi iz balona uhajal zrak. Tiste iz južne proizvajajo opičje krike in gosje gaganje. Za Fordovo izkušeno uho se to oglašanje po višini tonov in intonaciji razlikuje nekako tako kot mandarinščina in svahili.Toda v vseh drugih pomembnih pogledih sta si severna in južna populacija podobni kot jajce jajcu. Včasih po več mesecev zasedata sosednje vode. Njuni ozemlji se prekrivata. Po svetu obstaja veliko varietet kitov ubijalcev, toda pripadniki
Mati in mladič kita grbavca drsita čez koralni greben v zalivu Vava‘u na Tongi. Pridružila sta se nekaj tisoč odraslim kitom grbavcem, ki se poleti hranijo s krilom na Antarktiki, da pridobijo maščobne zaloge, preden se v obdobju parjenja vrnejo v južni Tihi ocean. Na poti začnejo mladi kiti posnemati način hranjenja in druge oblike vedenja odraslih.
severne in južne populacije imajo skoraj povsem enako gensko sestavo. Orke, ki živijo od severnega Tihega oceana do morij okrog Antarktike, se tudi zelo različno prehranjujejo. Nekatere se hranijo z morskimi psi, pliskavkami, pingvini ali mantami. V Patagoniji se poganjajo na skalna obrežja in plenijo mladiče tjulnjev. Na Antarktiki se hranijo z weddllovimi tjulnji z ledenih plošč: družno zamajejo ploščo in kosilo prekucnejo v morje. Toda obe, severna in južna populacija, se hranita z ribami, in to večinoma z eno vrsto: lososi čaviči.Kako sta lahko dve skupini iz pravzaprav istega kraja in genetsko podobni, vendar “govorita” in se vedeta tako različno? Ford in sodelavci so leta samo šepetali med seboj, kaj bi to protislovje lahko nakazovalo. Je mogoče, da teh izredno družabnih živali ne žene samo z genetiko povezan nagon? Ali orke na mlajše rodove prenašajo edinstvene značilnosti, ki niso samo učinek okolja ali DNK? Je mogoče, da gre za pripadnike različnih kultur?
Že sama misel na kaj takega se je zdela malodane bogokletna. V antropologiji je dolgo veljalo, da je kultura – sposobnost socialnega zbiranja in prenašanja znanja – izključno človeška domena. Toda raziskovalci so opisovali, kako se ptice pevke učijo narečij in jih prenašajo iz roda v rod; Ford je izrazil domnevo, da to morda velja tudi za skupine ork. Potem je izvedel za odkritja biologov, ki so na drugem koncu sveta preučevali drugo žival – kita glavača. Ti znanstveniki so trdili, da se nekatere vrste kitov vedejo in sporazumevajo drugače od drugih, odvisno od tega, kako so vzgojene. Kazalo je, da ti kiti prenašajo na druge različne tradicije, tako kot nekateri ljudje otroke učijo jesti s paličicami, drugi pa z vilicami.