Smrtonosni zrak

ONESNAŽENI ZRAK VSAKO LETO POVZROČI SEDEM MILIJONOV PREZGODNJIH SMRTI IN JE LAHKO ŠKODLJIV, TUDI ČE RAVEN ONESNAŽENOSTI NI VISOKA. TODA TEŽAVA NI NEREŠLJIVA.

KO JE ZAČEL COVID-19 pustošiti po svetu, je Francesca Dominici posumila, da zaradi onesnaženosti zraka za to boleznijo umre še več ljudi, kot bi jih sicer. To je bil logičen sklep na podlagi vsega, kar so znanstveniki vedeli o onesnaženem zraku, in vsega, kar se je razkrivalo o novem koronavirusu. Ljudje v krajih z onesnaženim zrakom so dovzetnejši za kronične bolezni, takšne bolnike pa covid-19 najbolj prizadene. Poleg tega onesnaženi zrak oslabi imunski sistem in povzroči vnetje dihal, zato se telo še teže bori proti virusu, ki napada prav dihala.Številni strokovnjaki so se zavedali možnosti te povezave, a Dominicijeva, profesorica biostatistike na Fakulteti T. H. Chana za javno zdravje Harvardove univerze, je bila še posebej ustrezno usposobljena, da jo preveri. S sodelavci že leta gradi izjemno podatkovno platformo, ki podatke o zdravju več deset milijonov Američanov od leta 2000 povezuje z vsakodnevnimi podatki o kakovosti zraka, ki ga dihajo. Dominicijeva mi jo je predstavila lani poleti.

Povedala je, da vsako leto kupi granularne (vendar anonimizirane) podatke o vsakem od približno 60 milijonov starejših Američanov, vključenih v sistem Medicare: o njihovi starosti, spolu, rasi, poštni številki ter datumih in diagnostičnih kodah za vse hospitalizacije in smrti. To je polovica podatkovne platforme. Druga polovica pa je kar zavidanja vreden dosežek.

Pod vodstvom Dominicijeve in epidemiologa s Harvarda Joela Schwartza so desetine znanstvenikov ZDA najprej razdelile na mrežo kvadratov s stranico en kilometer, zatem pa usposobile program za strojno učenje, da je za 17-letno obdobje izračunaval vsakodnevne koncentracije onesnaževal v vsakem od kvadratov – tudi v tistih, kjer ni bilo naprav za spremljanje onesnaženosti.S tem dvojnim nizom podatkov so lahko Dominicijeva in sodelavci prvič preučili vplive onesnaženega zraka na ljudi v vsakem kotičku ZDA. Nekatera spoznanja, do katerih so se dokopali, so bila skrb zbujajoča. Z raziskavo so leta 2017 ugotovili, da je onesnaženost zraka celo v krajih, kjer ni presegala nacionalnih mejnih vrednosti, povezana z večjo umrljivostjo. To pomeni, da “mejne vrednosti, določene v standardih, ne zagotavljajo varnosti,” je pojasnila Dominicijeva.

UMRLJIVOST JE NAJVEČJA V KRAJIH, KJER JE NAJVEČJA TUDI ONESNAŽENOST ZRAKA S TRDNIMI DELCI.

Dve leti pozneje je skupina poročala, da se je število hospitaliziranih zaradi več bolezenskih stanj (med njimi sta bili tudi odpoved ledvic in sepsa, katerih povezanost z onesnaženim zrakom še ni bila temeljiteje preučena) povečalo, kadar se je povečala onesnaženost zraka. Te ugotovitve so le še podkrepile goro dokazov o nevarnosti delcev PM 2,5, torej delcev s premerom manj kot 2,5 mikrometra, kar je približno tridesetina debeline človeškega lasu. Nekateri od teh delcev – recimo saje – lahko preidejo tudi v kri. Znanstveniki so jih, skupaj se še manjšimi “ultrafinimi” delci, že večkrat našli v srcu, možganih in posteljici.

Ko je udarila pandemija, so se Dominicijeva in sodelavci hitro odločili, da bodo navzkrižno primerjali podatke o kakovosti zraka po ZDA s podatki o smrtih zaradi covid-19 v državah po svetu, ki jih zbirajo na Univerzi Johnsa Hopkinsa. Izkazalo se je, da so ljudje pogosteje umirali v krajih z večjo koncentracijo delcev PM 2,5 v zraku – krajih, katerih prebivalci so bili zaradi desetletij izpostavljenosti onesnaženemu zraku dovzetnejši za okužbo s koronavirusom. Ekipa je decembra lani poročala, da je onesnaženost zraka s trdnimi delci kriva za 15 odstotkov smrti zaradi covid-19. V hudo onesnaženih vzhodnoazijskih državah je bil ta delež kar 27-odstoten.

Številni ljudje zunaj znanstvene skupnosti so bili pretreseni. O teh ugotovitvah so mediji veliko poročali. “Zame pa to ni bilo nikakršno presenečenje,” je dejala Dominicijeva. “Bilo je popolnoma logično.” Vedela je že, česar večina javnosti ni vedela – da onesnaženi zrak usmrti veliko več ljudi – in sicer z veliko večjo gotovostjo – kot novi koronavirus.Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) onesnaženi zrak po vsem svetu povzroči sedem milijonov prezgodnjih smrti – več kot dvakrat več od uživanja alkohola ali več kot petkrat več od prometnih nesreč. (Po izsledkih nekaterih raziskav je smrti zaradi onesnaženega zraka še več kakor ocenjuje WHO.) Večino smrti povzroči onesnaženost zraka na prostem; druge je treba pripisati predvsem dimu iz peči in štedilnikov v zaprtih prostorih. Večina (zgolj na Kitajskem in v Indiji približno polovica) takšnih smrtnih primerov je v državah v razvoju, vendar je onesnaženi zrak pomemben dejavnik umrljivosti tudi v razvitih državah. Pri Svetovni banki ocenjujejo, da po svetu vsako leto povzroči za več kot pet bilijonov dolarjev gospodarske škode.

Po podatkih Ameriškega združenja za pljučne bolezni 50 let po tem, ko je kongres sprejel zakon o čistem zraku, dobrih 45 odstotkov Američanov še vedno diha nezdrav zrak. Onesnaženi zrak še danes povzroči več kot 60.000 prezgodnjih smrti na leto – če ne upoštevamo tisočev tistih, ki so umrli, ker so bili zaradi onesnaženega zraka dovzetnejši za okužbo z novim koronavirusom. Onesnaževanje ubija potihoma; na mrliških listih ga ne navajajo. Morda nas bo letos, je Dominicijeva dejala med pogovorom, ugotovitev o povezavah med onesnaženim zrakom in zastrašujočimi novimi nevarnostmi – razsajajočim virusom in gozdnimi požari – privedla do spoznanja, kolikšno škodo že ves čas povzroča onesnaženi zrak.

NEIZPROSNA DEJSTVA o škodljivosti onesnaženega zraka – bolj ko je zrak onesnažen, krajše je življenje tistih, ki ga dihajo – so bila najbolj nedvoumno razkrita v prelomnem projektu leta 1993, ki so ga poimenovali raziskava šestih mest. Pri prebivalcih najbolj onesnaženega od šestih ameriških mest, v katerih so preučevali raziskovalci s Harvarda, je bila verjetnost za prezgodnjo smrt za 26 odstotkov večja kot pri prebivalcih najčistejšega od teh mest. Zaradi onesnaženega zraka je bilo njihovo življenje krajše za približno dve leti.

“To je bilo zelo zelo presenetljivo. Učinek onesnaženega zraka se je izkazal za tako pomembnega, da izsledkom raziskave sprva nismo verjeli,” je povedal danes upokojeni vodilni avtor raziskave Douglas Dockery. Vendar jih je novi podatkovni niz za daljše časovno obdobje, ki ga je pridobilo Ameriško združenje za boj proti raku, kmalu potrdil. Od takrat so raziskovalci prišli do še dveh ključnih ugotovitev o onesnaženem zraku: škodljiv je pri veliko nižjih vrednostih in na veliko več načinov, kot so nekdaj domnevali. Ta raznolikost je osupnila Deana Schraufnagla, profesorja pulmologije na Illinojski univerzi v Chicagu, ko je leta 2018 vodil komisijo, ki je pregledala in povzela izsledke raziskav, opravljenih v nekajdesetletnem obdobju. Onesnaženi zrak, je poročala komisija, vpliva na skoraj vse ključne sisteme v telesu.

Morda povzroči približno 20 odstotkov smrti zaradi možganske kapi ali koronarne bolezni srca, ki lahko privede do srčnega infarkta in aritmije, srčnega popuščanja in visokega krvnega tlaka. Povezan je z rakom pljuč, mehurja, debelega črevesa in danke, ledvic in želodca ter z levkemijo pri otrocih. Krni kognitivne sposobnosti otrok in pri starejših ljudeh povečuje tveganje, da bodo zboleli za demenco ali umrli zaradi Parkinsonove bolezni. S precejšnjo zanesljivostjo so ga povezali s sladkorno boleznijo, debelostjo, osteoporozo, zmanjšano plodnostjo, spontanimi splavi, motnjami razpoloženja, spalno apnejo – in še marsičim.“Najpresenetljivejši je bil razpon, v katerem povzroča škodo,” je dejal Schraufnagel.

• 

• 

Obstaja pa tudi druga plat, ki zbuja več upanja. Čistejši zrak pomeni boljše zdravje. Od sprejetja zakona o čistem zraku leta 1970 se je onesnaženost zraka v ZDA zmanjšala za 77 odstotkov, to pa je pripomoglo k podaljšanju življenja milijonov Američanov. Spremembe in dopolnitve zakona iz leta 1990 so po oceni EPA (Agencije za varstvo okolja) zgolj leta 2020 preprečile 230.000 smrti.

Drugod po svetu je kakovost zraka veliko slabša. S fotografom Matthieujem Paleyjem sva obiskala Ulan Bator v Mongoliji, eno najbolj onesnaženih prestolnic na svetu – zlasti med mrzlo zimo, ko postane premog glavno sredstvo za zagotavljanje preživetja. V mestnih elektrarnah ga pokurijo na tone, v gerih (mongolskih jurtah), kjer živijo revni priseljenci s podeželja, pa na vreče. “Ne spomnim se več, kakšen je zvok zdravih pljuč,” je dejala zdravnica Ganjargal Demberel, ki bolnike obiskuje na domu v eni od takšnih četrti. “Vsi bolehajo za bronhitisom ali imajo druge zdravstvene težave, zlasti pozimi.”Celo okoljsko zavedni Evropejci živijo v znatno slabših razmerah kot Američani. V Vzhodni in Srednji Evropi se zdravju in okolju skrajno škodljivi premogov dim še vedno vali iz hišnih dimnikov in termoelektrarn. London, kjer živim že 20 let, je bil nekoč zaradi premogovega dima ovit v smrtonosni smog, a k sreči so ti dnevi minili davno pred mojim prihodom. Namesto tega zdaj Velika Britanija in njene sosede na celini trpijo za posledicami drugega povzročitelja strupenih izpustov – dizelskega goriva. Dizelsko gorivo, ki onesnažuje zrak bolj kot bencin, je v Evropi že dolgo priljubljeno, ker so vozila na dizelski pogon nekoliko varčnejša od drugih. Razliko občutim vsakič, ko se vrnem v New York in vdihavam zrak, občutno čistejši kot v Londonu. V Veliki Britaniji me skrbi, kaj bi onesnaženi zrak utegnil povzročiti pri moji najstniški hčeri, katere občutljiva pljuča se še razvijajo.

• 

• 

• 

• 

• 

Bistvo evropske težave s kakovostjo zraka ni le takšno ali drugačno gorivo, temveč tudi politične in zakonodajne napake, zaradi katerih je proizvajalcem avtomobilov dopuščena prodaja vozil, čeprav njihovi izpusti presegajo zakonske omejitve. Leta 2015 je javnost izvedela, da je Volkswagen 11 milijonov avtomobilov na dizelski pogon sprogramiral z “okvarjenimi napravami” – programsko opremo, ki je tipala za nadzor onesnaževanja vklopila le med testiranjem, potem pa so ves čas ostala izklopljena. V ZDA so oblasti podjetje prisilile, da je porabilo milijarde dolarjev za izplačilo nadomestil potrošnikom ter odpravo napak in odkup neustreznih vozil. Evropa pa je po trditvah zagovorniške skupine Transport & Environment dopustila, da je 51 milijonov avtomobilov in kombijev (različnih proizvajalcev) ostalo v rabi, čeprav njihovi izpusti dušikovega dioksida trikrat ali več presegajo mejne vrednosti. Z neko raziskavo je bilo ugotovljeno, da to čezmerno onesnaževanje vsako leto povzroči 7000 prezgodnjih smrti.

Namesto da bi Evropa proizvajalce prisilila v upoštevanje predpisov, reševanje težave povečini prepušča mestom. Krajevne oblasti po vsej celini prepovedujejo rabo vozil, ki najbolj onesnažujejo zrak, ali kaznujejo njihove lastnike. To je sicer korak naprej v boju za čistejši zrak – in po nekaterih znakih je mogoče sklepati, da ukrepi odvračajo potrošnike od nakupa vozil na dizelski pogon – vendar razdrobljena prizadevanja niso tako učinkovita, kot bi bilo ukrepanje na višji ravni. Dizelsko gorivo in premog pa seveda nista edina, ki onesnažujeta zrak, najsi bo v Evropi ali drugod. Vse hujša težava je dim, ki nastaja pri zgorevanju lesa v kaminih, pečeh ali štedilnikih in je poln delcev PM 2,5. Lani so ob ustavitvi javnega življenja znanstveniki dobili nepričakovano priložnost, da raziščejo, kaj se zgodi, ko se onesnaževanje zraka iz nekaterih virov začasno ustavi. Ko je virus spomladi pustošil po severni Italiji, sta zakonca Valentina Bosetti in Massimo Tavoni, ekonomista z Evropskega inštituta RFF-CMCC za ekonomijo in okolje v Milanu, obtičala doma skupaj s tremi sinovi.