Krhka Velika jezera

Za pripadnike staroselskih ljudstev iz skupine Anišinabe ni bil lov nikoli zabava in ubijanja ne jemljejo zlahka. Ko se je torej velik losji samec približeval Tomu Morriseauju Borgu, je ta občutil mešanico hvaležnosti, strahospoštovanja in ponižnosti; los, ki se mu je ponujal, je bil dar življenja in vir mesa iz gozda, ki si ga navadno deli s svojci in prijatelji. Tradicionalni lovec na kožuharje je odraščal v bližini Nipigonskega jezera na zahodu kanadske province Ontario, v domu brez elektrike in tekoče vode. Anišinabi so tam že stoletja ribarili, lovili in nastavljali pasti. Ko je Borg ustrelil losa, je po živali posul tobak in v zahvalo zašepetal nekaj priprošenj, tako kot ga je bil naučil ded. A ko je žival odrl in razkosal, da bi ulov odnesel domov, je namesto hvaležnosti začutil gnus. Ko je poskusil odstraniti jetra, ki bi morala biti čvrsta in mesnata, so se razlezla v krvavo brozgo in mu spolzela med prsti. Po tem lovu je na obolela jetra naletel še pri več živalih. “To opažam pri zajcih, bobrih in jerebicah,” je dejal.

Sumi, da so živali v povodju Nipigonskega jezera zastrupljene s herbicidi, ki jih razpršujejo podjetja, katerih osnovna dejavnost je sečnja. “Mladi drevesni poganjki so najljubša hrana losov,” je razložil. “So pomemben del njihove prehrane.” Ali so vsaj bili, dokler jih ljudje niso zastrupili. “Tako to gre. Voda spere herbicide v vodotoke in bobrišča – zato so tudi notranji organi bobrov tako prizadeti.” “Pretrese me, ko vidim škodo in motnje v naravi. V zadnjih 15 letih opažam očitne spremembe – nisem si mislil, da se kaj takega lahko zgodi tako hitro,” je hladnega poletnega večera doma v Nipigonu sklenil svoje razmišljanje. Borg je rahlo sivolas in vitek, utrdilo ga je dolgoletno trdo delo pri vzdrževanju plinovodov, poleg tega pa se ukvarja še z nastavljanjem pasti, da si nekoliko poveča dohodek. Izpred Borgovega doma se odpira pogled na reko Nipigon, ki izteka iz istoimenskega jezera. Nipigonsko jezero je s približno 4850 kvadratnimi kilometri na zemljevidu videti kot luža, če ga primerjamo z jezerom, v katero se izliva reka, ki obe povezuje, z Gornjim jezerom, največjim izmed petih Velikih jezer, ali kot mu pravijo Anišinabi, Anishinaabewi-gichigami – Veliko jezero Anišinabov.

Borg je, medtem ko nama je njegova žena Donna postregla z debelimi rezinami pogače s šipkovo marmelado, jadikoval nad preobrazbo dežele, ki jo ljubi. Še letni časi niso več kakor nekoč. Včasih jezera še decembra ne zamrznejo; vetrovi so silovitejši; živali, ki jih lovi v pasti – bobri, kune, nerci, podlasice – dobijo zimske kožuhe pozneje kot v njegovih deških letih. “Nič ni več kakor nekoč.” Spremembe potekajo tudi v povodjih drugih Velikih jezer. Peterica jezer – Gornje, Huronsko, Michigansko, Eriejsko in Ontarijsko – je zagotovo najdragocenejši naravni vir celine. Njihova vrednost daleč presega vrednost nafte, zemeljskega plina ali premoga. V njih je več kot petina svetovne površinske sladke vode – 22,7 bilijona kubičnih metrov – in 84 odstotkov severnoameriške.V povodju Velikih jezer živi skoraj 40 milijonov Američanov in Kanadčanov. Pijejo vodo iz svojih jezer, v njih lovijo ribe, po njih prevažajo blago, na njihovih obalah kmetujejo in delajo v mestih, ki jih brez jezer ne bi bilo. Seveda pa jih tudi onesnažujejo. Vanje so vnesli invazivne tujerodne vrste in te so jih trajno spremenile. Umetna gnojila so prispevala k cvetenju alg. Z nenehnim izpuščanjem toplogrednih plinov v ozračje jim je celo uspelo spremeniti vreme na obsežnih območjih povodja Velikih jezer, s čimer se je povečala pogostnost hudih neurij.

“Tu se dogaja nekaj velikega,” je dejal Borg ob čaju. “Ko hodiš po deželi, veš, da je nekaj narobe. Razmere se spreminjajo. Ne vem, ali te spremembe sploh lahko ustavimo.”ČE GOVORIMO o geografskih pojavih velikih razsežnosti, so Velika jezera novinci na celini. So zapuščina zadnje ledene dobe v Severni Ameriki, ko so več kilometrov debeli ledeniki segali od Arktike do južnega Kansasa. Ko so se ti pred 11.000 leti umaknili, so za seboj pustili kotanje, v njih pa so pozneje nastala Velika jezera. Šele približno 3000 let so jezera in njihova povodja takšna, kakršna poznamo danes. Nič na Zemlji se ne more primerjati s temi jezeri – so največji sladkovodni sistem na svetu. Med seboj so povezana in voda se pretaka iz enega v drugo.

V vseh jezerih, najsi bodo hladna in globoka z gozdnatimi bregovi kot denimo Gornje jezero ali topla in plitva ter obdana z industrijskimi mesti, kot je Eriejsko, je najti skrivnostno življenje. So domovanje skritega sveta, ki ga večina med nami ne bo nikoli videla. Če imate srečo, lahko uzrete volka na otoku Isle Royale v Gornjem jezeru ali morda potegnete 95-kilogramskega jesetra iz Eriejskega jezera. Ta veličastna bitja resda zasenčijo veliko skromnejšo podporno zasedbo organizmov, toda brez nje življenja v jezerih ne bi bilo.