Pesmi tolažbe
V različnih kulturah po svetu uspavanke, ki zazibajo otroke v spanec, razkrivajo, kakšne upe, strahove in sanje o prihodnosti gojijo starši.
Ko se znoči, se prebudi pesem. Zasliši se po sobah na vseh koncih sveta, zleze pod odeje in boža pregibe rok, ki prižemajo v objem. Večer napolni pesem, ki jo za otroško občinstvo izvaja nevidni zbor skrbnikov. Poje uspavanke. Khadija Al Mohammad že od nekdaj meni, da je večer čas za tišino, dajanje utehe in umirjanje po hrupnem dnevu, ki je za nami. Ko se je pred 19 leti, deset let pred začetkom sirske državljanske vojne, rodil njen najstarejši sin Muhammed, mu je prepevala mile uspavanke, ki se jih je bila naučila od matere in babice – pesmi svojih prednikov in rodnega kraja. Nato se je razdivjala vojna in leta 2013 je bila družina prisiljena zapustiti domači kraj Kafr Nubl ter prebegniti v Turčijo. Tam se ji je rodil najmlajši otrok, danes triletni Ahmad.
Odkar je zapustila dom, so njene uspavanke drugačne. Khadija, učiteljica in mati petih otrok, je ena od 12 milijonov Sircev, ki so morali od leta 2011 zbežati iz domovine zaradi vojne, v kateri je najbrž umrlo že več kot pol milijona ljudi. Zdaj je turška državljanka. Za otroke skrbi podobno kakor številne druge matere po svetu in jih v okolju, polnem nevarnosti, umirja z uspavankami. Te pesmi, ki jih ob izteku dneva pojemo v najintimnejših prostorih doma, nosijo v sebi veliko več, kot izdaja njihov osnovni namen. Kadar življenje prinese spremembe, uspavanke pomagajo vzpostavljati prostor varnosti za otroke. Danes, ko zaradi pandemije covid-19 doživljamo hude pretrese, so uspavanke še vedno izjemno pomembne za ohranjanje nežnih trenutkov v odnosih med starši in malčki.
Uspavanke pričajo o zgodovini ljudi, ki jih pojejo, in njihovi različni kulturi. Khadijine uspavanke so postale pesmi o vojni. “Otroci so ves čas vedeli, kako čutim,” razglablja. Mora jo je tlačila od šotora v begunskem taborišču do stanovanja v mestu Şanlıurfa, ki je postalo njen dom. V sanjah jo preganjajo helikopterji in sirska vojska, prebuja se v skrbeh za otroke. Ko jo vidijo vso v solzah, se stisnejo okrog nje. Ob vzmetnici na tleh si nežno položi Ahmada na noge, ga počasi zaziba in zapoje.“O, letalo, odleti v nebo in ne obstreljuj otrok na ulici. Bodi prijazno in se usmili teh otrok.”
Babilonska uspavanka, ki so jo našli vrezano v glinasto ploščico, je stara približno 4000 let. Uspavanke pa še danes privabljajo otrokom spanec na oči. Dedujemo jih in to dediščino zapuščamo naslednikom. Prenašamo jih čez meje in pri tem ustvarjamo nove. V njih so sledi tistih, ki so prišli pred nami, v njih bodo ostale naše sledi še dolgo po tem, ko nas ne bo več. Vanje smo prelili svoje najhujše strahove, hkrati pa tudi upe in molitve. Verjetno so to prve ljubezenske pesmi, ki jih slišijo otroci.
Dvanajstletna Sedil Al Mohammad, ki na fotografiji gleda z domače strehe, pogosto sprašuje mamo Khadijo o življenju v Siriji. Khadija otrokom prepeva pesmi iz Sirije, da bi v njih, kot pravi, zbudila občutke, ki bodo vez z domovino.
Tudi Khadijina pesem je odziv na tegobe dneva, kakor številne druge uspavanke na vseh koncih sveta. In čeprav zvenijo pomirjajoče in sproščajoče, so njihova besedila pogosto temačna in prav nič tolažilna, saj razkrivajo človeške strahove. V islandski uspavanki Bíum, Bíum, Bambaló straši obraz, ki gleda skozi okno. Ruska Baju bajuški baju svari, naj se otrok ne približuje robu postelje, sicer ga bo zgrabil sivi volkec in ga odvlekel v gozd pod vrbovje. Rock-a-Bye, Baby (Nina nana, dete), ena od najbolj znanih uspavank v angleškem jeziku, je navsezadnje pesem o zibelki, ki skupaj z dojenčkom pade iz krošnje. Manj znano pa je besedilo sodobne, daljše različice. “Nina nana, dete, / nič se ne boj, / brez skrbi, dete, / mama je s teboj,” se glasi prvi del zadnje kitice. Uspavanke razkrivajo naše strahove, še pomembneje pa je morda, da kažejo, kako jih pomirimo. “Trdno zdaj spi / dokler se ne zdani,” se konča.
DESNO: Popoldanski počitek zaradi onesnaženosti: V dnevnem varstvu v vrtcu v ulanbatorski skupnosti blizu odlagališča odpadkov je čas počitka. Zaradi rabe premoga v termoelektrarnah in za ogrevanje v gospodinjstvih onesnaženost zraka dosega nevarno raven. V teh sobah uporabljajo čistilnike zraka, kakršnih si v večini domov ne morejo privoščiti.
Na Japonskem poznajo uspavanke iz Itsukija (Itsuki no komoriuta), pesmi mladih deklet, ki so v stoletju pred drugo svetovno vojno odhajale za varuške k premožnim družinam v gorsko vas Itsuki. “Nihče ne bo točil solz, ko bom umrla. Za menoj bodo jokali le škržati na kakiju,” se glasi besedilo znane uspavanke iz Itsukija. Pred nekaj leti sem na Filipinih prvič zapela uspavanko svojemu takrat štiriletnemu pastorku. Ko so luči ugasnile, se ga je polastil strah. Zajokal je in prepričana sem bila, da vse delam strahovito narobe in uničujem najin dragoceni, krhki odnos. V paniki sem ga nosila sem ter tja in mu začela peti Ti si moj sonček. V tistem toplem poletnem večeru je nazadnje le zaspal. Toda čigave strahove sem skušala pomiriti?