Boj za glas na volitvah

“Rečeno, storjeno!” Je Susan B. Anthony 5. novembra 1872 zapisala v pismu prijateljici.

Tistega dne je Anthonyjevi in njenim trem sestram uspelo, da so se udeležile volitev v Rochestru v zvezni državi New York. Skoraj celo stoletje po ustanovitvi države, sedem let po koncu državljanske vojne in dve leti po tistem, ko so s 15. amandmajem dobili volilno pravico afroameriški moški, je bilo večini žensk še vedno prepovedano voliti. Anthonyjeva in njene sestre so bile prepričane, da jim ne bodo dovolili. Pravzaprav so upale, da jim ne bodo, saj so potrebovale razlog za tožbo.

Toda Anthonyjeva, ki so jo dobro poznali in se je bali, ni mogla iz svoje kože. Tako je že nekaj dni prej z ostrim jezikom dosegla, da so mladi uradniki, pri katerih je v tamkajšnji brivnici potekala prijava volivcev, v volilni imenik vključili tudi njihova imena. Ko se je ta taktika proti pričakovanjem izkazala za uspešno, je zanjo povedala še drugim. Na dan volitev je v Rochestru glasovalo kakih 15 žensk. “V Rochestru smo zakuhale lepo reč,” je Anthonyjeva sporočila prijateljici in soaktivistki Elizabeth Cady Stanton. Čeprav ni pričakovala, da bo res volila, je dobro vedela, da njena kljubovalna gesta ne bo ostala brez posledic.

Dva tedna pozneje se ji je ponudila priložnost, ki si jo je želela. Prišla je v obliki uglajenega zvez­nega policista, ki je potrkal na njena vrata, da bi jo aretiral. Ženske so imele takrat za seboj že več desetletij prizadevanj za volilno pravico. Začele so dvomiti o podrejeni vlogi, ki so jo imele v družbi, organi­zirale so shode, da bi izboljšale pravice žensk v zakonski zvezi, in zahtevale splošno volilno pra­vico.

Drznile so si prestopiti prag varnega okolja družine in soseske ter se podati na kraje, kamor ne bi šla nobena “častivredna” ženska, kakršna prav tako ne bi javno spregovorila pred mešanim občinstvom. Vrinile so se v politični proces, ki jim sam od sebe ni hotel narediti prostora. Vztrajale so pri pravicah, o katerih so verjele, da jim kot državljankam pripadajo. Dosegle so, da je ženska volilna pravica postala vprašanje, ki ga politiki niso mogli več pometati pod preprogo.

A pred njimi je bila še dolga pot oziroma skoraj pol stoletja trajajoča kampanja, v kateri so svoje zahteve postavljale po vsej državi. Devetnajsti amandma, ki je določal, da nobenemu državlja­nu ni mogoče odreči volilne pravice na podlagi spola, je bil uradno sprejet 26. avgusta 1920. To je pomenilo velikanski dosežek. Takrat je pravico voliti dobilo približno 27 milijonov žensk, kar po­meni največji porast potencialnih volivcev v vsej ameriški zgodovini. A zmaga ni bila popolna. Tako na zvezni ravni kot na ravni posameznih zveznih držav so še naprej veljali omejevalni zakoni, ki so določali glavarine, teste pismenosti in etnične prepreke za pridobitev državljanstva, zaradi katerih številne nebele ženske – Afroameričanke, Indijanke ter Američanke latinskoameriškega in azijskega rodu – še vedno niso imele pravice do volilnega listka. Podobno je veljalo tudi za številne nebele moške, in to kljub 15. amandmaju.